V ponedeljek, 20. oktobra 2003, je umrl prof. dr. Anton Strle, ki je bil zelo povezan z duhovno družino „Delo“. Bil je celo njen prvi član v Sloveniji. Preko njega je duhovna družina „Delo“ prišla v Slovenijo. Kardinal Franjo Šeper, ki ga je poznal kot člana mednarodne teološke komisije, je sestre naše skupnosti prosil, naj v Sloveniji vzpostavijo stik s prof. Strletom. Ena od sester ga je večkrat obiskala in pred dvajsetimi leti se je dokončno odločil, da bo kot škofijski duhovnik postal član naše skupnosti. Po njem so prišli v stik s skupnostjo tudi drugi.

V nekem pismu 6. 10. 1987 je prof. Strle zapisal: „Sicer pa imamo v ‘Delu’ … resnično tisto smer, ki se jo je vredno držati.“ V duhovnosti duhovne družine »Delo« je našel potrditev svoje duhovne usmeritve. V pismu z dne 28. 6. 1990 je npr. sporočil, da je končal s korigiranjem prevoda, ki govori o naši karizmi, in sicer tistega dela o duhovništvu. Nato pa je nadaljeval: „Zelo lepa duhovnost! … Marsikaj vzamem tudi za premišljevanje. Reči moram, da je polno takega v tem pisanju, kar me je že zdavnaj navdajalo, več ali manj intenzivno, bolj ali manj izrazito. Tudi ves moj študij je šel v to smer. Saj bi tudi ne pristopil k ‘Delu’, če bi ne bilo nekako po ‘mojih mislih’, izkustvih in težnjah (skoraj bi dejal že od mojega prvega spreobrnjenja, čeprav z nekimi nihaji).” Še na predzadnjem obisku, nekako en mesec pred smrtjo mi je dejal, da smo v zelo resnem položaju in zato je želel, da se duhovna družina ‘Delo’ bolj razširi v Sloveniji. Ob tej priliki je ponovno povedal, da vsak dan na poti k uršulinkam zmoli eno desetko rožnega venca za duhovno družino “Delo”. To njegovo željo naša skupnost sprejema kot njegovo duhovno oporoko. Dokler je mogel, je redno prihajal na srečanja duhovnikov »Dela«. Ob pomoči pri številnih prevodih besedil je vedno znova zatrjeval: »To je tisto, kar potrebujemo tudi pri nas.« Še prevod zadnjega razmišljanja, ki govori o blagoslovu in ga letos dobijo vsi tisti, ki so z nami povezani v molitvi večernega blagoslova, je temeljito korigiral in malo pred smrtjo končal.

Imel je veliko spoštovanje do blagoslova. Kadar je bil pri njem kateri od duhovnikov iz duhovne družine »Delo«, je na koncu pogovora redno pokleknil in prosil za duhovniški blagoslov, nato pa ga je še sam podelil. A tudi sicer je blagoslov zelo cenil. Pri uršulinkah, kjer je zadnjih 37 let vsak dan maševal, je v zakristiji pokleknil celo, kadar je duhovnik pred oltarjem podeljaval blagoslov.

Iz hvaležnosti za vse, kar je storil za našo duhovno družino »Delo», ga vključujmo v molitev, za katero je še posebno prosil skupnost malo pred smrtjo. Hkrati pa moremo biti gotovi, da imamo odslej novega priprošnjika pri Bogu.

(P. Andrej Pirš FSO)