Prevzvišeni škofje, predragi duhovniki, spoštovani sorodniki pokojnega profesorja Strleta, dragi bratje in sestre!

»Pogreb naj bo najpreprostejši, brez vencev in drugih nepotrebnih izdatkov, tudi brez naznanil, razen, kolikor je res nujno potrebno. Iskreno želim, da bi bil govor samo pri homiliji in nič več. Mislim, da imam pravico, da odklonim vse druge govore.« Tako je v svoji oporoki zapisal pokojni gospod dr. Strle in v spoštovanju njegove volje se bomo v tem strogo zarisanem okviru poslovili od tega spoštovanega in dragega profesorja in duhovnika.

V prvem berilu iz preroka Danijela (12,1-3) smo slišali besede: »Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba, tisti, ki so mnoge privedli do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.« Prof. Strle je močno svetil med nami, bil nam je zgled s svojim asketskim življenjem, s svojo neutrudno delavnostjo, z natančno urejenim dnevnim redom, s svojim učenjem na Teološki fakulteti, ki je zaznamovalo cele rodove slovenskih duhovnikov, z dolgoletnim spovedovanjem pri Sv. Trojici, s svojimi številnimi spisi, s svojo neomajno zvestobo Bogu in Cerkvi.

V drugem berilu (Raz 14, 13) smo slišali: »Naj se spočije od svojega truda, zakaj njegova dela gredo z njim.« Življenje prof. Strleta je bilo neverjetno bogato dobrih del. Cerkev mu veliko dolguje.

Po posvečenju leta 1941 je postal prefekt v Marijanišču, kjer je spoznal Božjega služabnika Alojzija Grozdeta. Leto dni po njegovi smrti je napisal njegov življenjepis. Leta 1944 je naredil doktorat iz teologije.

Od 1947 do 1952 je bil v zaporu: Ljubljana, Novo mesto, Maribor, Medvode. Vseskozi je ohranil dostojanstveno držo brez kompromisov, prosti čas pa je izkoristil za učenje tujih jezikov. Po tem je bil od 1953 do 1958 župnijski upravitelj v Planini pri Rakeku. Leta 1958 je postal docent na Teološki fakulteti, kjer je ostal do leta 1985, ko se je upokojil. Od leta 1964 je bil uradni cenzor knjig in spisov, od leta 1966 pa duhovni pomočnik župnije Sv. Trojica. Deloval je kot član Mednarodne teološke komisije, bil je sodelavec raznih publikacij kot strokovnjak za slovensko teološko terminologijo. Med drugim mu dolgujemo zbirko dokumentov “Vera Cerkve” in prevod koncilskih dokumentov. Njegov teološki opus je zelo obširen, njegova bibliografija bogata. Naj o njegovem duhovniškem in znanstvenem delu spregovorita gospod Dragan Adam, župnik pri Sv. Trojici, in gospod prof. dr. Anton Štrukelj. O njegovi zavzetosti za skupnost Delo pa nam bo spregovoril p. dr. Andrej Pirš.

Župnik Dragan Adam je pri nagovoru poudaril predvsem 37 let vsakodnevnega maševanja in spovedovanja v župniji Ljubljana – Sv. Trojica. Med drugim je dejal: »Bil je izreden in zato zelo iskan spovednik. Vsa ta leta je prihajal dvakrat dnevno k Sv. Trojici, zvečer samo zaradi spovedovanja. Imel je množico rednih spovedancev, ki ga bodo sedaj zelo pogrešali. Mnogi pravijo: ‚Spoved pri prof. Strletu je pomenila doživeti košček nebes …‘ – ‚Pri prof. Strletu odkriješ veličino zakramenta spovedi – ponovno vzpostavljenega polnega odnosa z Bogom.‘ – ‚Znal je globoko prisluhniti in z nasveti je vedno zadel v polno ter osvetlil korak, ki ga je bilo potrebno narediti, zato njegova spovednica ni bila nikoli prazna.‘ Podobno je bilo pri njegovih mašah, saj je bil res do konca potopljen v Boga.«

Po poslovilnih besedah prof. Antona Štruklja v imenu teološke fakultete, se je v imenu skupnosti »Delo« od pokojnega profesorja poslovil p. Andrej Pirš FSO s sledečimi besedami: Ker je bil prof. Strle kot škofijski duhovnik član skupnosti “Delo”, bi se rad poslovil od njega v imenu p. rektorja Petra Willija, mednarodno odgovornega za duhovniško skupnost.

Dragi gospod prof. Strle, hvala Vam za Vašo molitev, za Vašo odprtost karizmi duhovne družine “Delo”, katero ste spremljali v tišini in z veliko podaritvijo samega sebe. Hvala Vam za vso pomoč pri številnih prevodih in za zvestobo, s katero ste do smrti s svojimi darovi in milostmi živeli za našo skupnost. Vsa naša skupnost v teh dneh še posebno moli za Vas.

Novembra 1974 ste v nekem članku z naslovom “Kaj mi pomeni Jezus iz Nazareta” opisali svoje prvo spreobrnjenje pri nekako desetih letih svojega življenja; glede konca svojega zemeljskega življenja pa ste zapisali: »Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost – nezasluženi dar – da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: “Dopolnjeno je! Aleluja!”« Gospod profesor, te besede ste v ponedeljek, 20. oktobra, dokončno izrekli v zaupanju v Jezusovo Srce.

Želim Vam, da bi skupaj z materjo Julijo, ustanoviteljico duhovne družine “Delo”, prepevali večni sanctus v nebesih.

(Nadškof je zatem nadaljeval:)
Zahvaljujem se govornikom, ki so dopolnili s svojim prispevkom duhovno podobo pokojnega profesorja Strleta.

V evangeliju smo slišali besede: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo« (Mt 5, 1). Profesor Strle je živel izredno dosledno evangeljsko uboštvo. Materialno ubog, zase ni potreboval skoraj ničesar, ampak je vse razdajal, njegova zunanjost je bila skromna, do kraja je izkoristil svoj čas med molitvijo in delom, predvsem pa je bil v srcu nenavezan, notranje svoboden pred vsemi zemeljskimi dobrinami. Živel je v zavesti svoje lastne majhnosti pred Bogom, v ostri zavesti svoje grešnosti. V oporoki leta 1988 je napisal: »Naj reče kdo karkoli, sam moram reči kakor cestninar: “Bog, bodi milostljiv meni ubogemu grešniku.” V zadnjem času sem moral do dna izkusiti svojo ničevost pred Bogom in pred ljudmi.«

Ko sem mu letos pisal za god, je odgovoril tole: »Kar hudo mi je, ko celo zdaj, ko sem čisto dotrajan, uporabite čas in moči za voščila, ki jih niti daleč ne zaslužim in jih nisem vreden. Vsaj s svojo nebogljeno, onemoglo molitvijo se bom skušal izkazati hvaležnega.« Kakšna ponižnost!

Nekaj dni pred smrtjo sem ga srečal ob Ljubljanici, ko se je zvečer po opravljenem delu vračal od uršulink na Poljansko cesto. Rekel je: »Zdaj sem pa čisto na koncu, do kraja izčrpan.« »Ne, gospod profesor, na začetku ste, na pragu blaženega gledanja,« sem mu odgovoril. »O, ne, zame bodo najprej vice, vice.« Tako je dejal. V tej zavesti je živel, v zavesti svoje grešnosti pred Bogom, kot vsi svetniki. Ste opazili? Ves čas se izogibamo besedi svetnik, pa se ne moremo popolnoma izogniti, ker je resnica. Danes pokopavamo svetnika.

Dragi gospod profesor, marsikaj je bilo danes povedanega, kar Vam verjetno ne bi bilo všeč, in ob kakšni trditvi bi vzkipeli v sveti jezi, morda pa tudi ne. Saj ste sedaj, ko ste pri Bogu, po vsej verjetnosti bolj prizanesljivi do sebe, kot ste bili na zemlji.
Bogu se zahvaljujemo, da ste bili med nami priča Njegovega absolutnega prvenstva, priča Njega, ki od nas terja vse, preden se nam daje v polnosti svojega bogastva. Hvala Vam za Vašo junaško neustrašnost pred oblastmi tega sveta. Hvala za Vašo zvestobo, ki je mnoge potrjevala v veri in jim kazala pot k Bogu.

Sedaj ste tam, kjer je naša domovina, v večnem objemu z Gospodom, ki je bil Vaša ekskluzivna ljubezen.
On bo ob svojem dnevu, z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil Vaše borno telo, ki ga danes polagamo v zemljo, in naredil, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu (prim. Flp 3, 20-21).

Že sedaj pa strmite v večnem čudenju nad Očetovo ljubeznijo, ki je hotela, da se imenujete in ste v resnici Božji otrok in ste mu podobni, ker ga gledate, kakršen je (prim. 1 Jn 3, 1-2). Amen.