Vedno je mislil na smrt, resno računal z njo, jo pričakoval, a po svoje ga je kljub temu presenetila. Še nekaj ur pred smrtjo je kasno v noč prosil župnika Dragana Adama, naj mu naslednji dan prinese obhajilo, a le nekaj ur zatem je umrl v zgodnjih jutranjih urah 20. oktobra 2003.Kdorkoli je prišel v stik s prof. Strletom, mu je neizbrisno ostal v spominu kot človek molitve, askeze, človek teologije in požrtvovalen spovednik.

Prav je, da vsaj čisto na kratko omenimo nekatere časovne mejnike iz njegovega bogatega življenja.

Rojen je bil 21. 1. 1915 v Osredku pod zvonom podružnice sv. Primoža in Felicijana v župniji Sv. Vid nad Cerknico. V neposredni bližini, le štiri dni pred tem, goduje sv. Anton Puščavnik, a tedaj je bila v njegovem kraju navada, da se je godovalo vedno po datumu rojstva, tako je imel prof. Strle god na sv. Antona Padovanskega, in sicer šele 13. junija. Starše je izgubil zgodaj, očeta pri šestih letih in mamo pri sedemnajstih. Od zgodnje mladosti je bil navajen trdega dela. Od doma mu je še posebno globoko ostala v spominu podoba nadangela Mihaela, ki je visela v hiši. Ko so ga kasneje v zaporu skušali pridobiti, da bi sodeloval s tajno policijo, mu je bil prav spomin na to podobo v pomoč, da je vsako ovajanje odločno odklonil in ni popolnoma nič popustil. Njegov ?upnik Janez Pucelj je opazil njegovo nadarjenost in mu z instrukcijami omogočil študij na škofijski gimnaziji. Prelat g. Darko Slapšak, s katerim sta v gimnaziji skupaj sedela, se spominja njegove pridnosti glede učenja.

Po končani gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija 1941 posvečen za duhovnika. To je bil že čas druge svetovne vojne in pri novi maši mu je bil neprestano pred očmi križani Jezus, kakor je kasneje sam večkrat pripovedoval. Njegovo novomašno geslo je bilo »Povsod Boga.« To je bila tudi njegova najljubša pesem. Doktoriral je leta 1944, in sicer iz sv. Tomaža Akvinskega. Po virih, ki so mu bili izročeni, je napisal tudi življenjepis Lojzeta Grozdeta, za katerega poteka proces za beatifikacijo. Večkrat mi je pripovedoval, kako se mu vsak dan priporoča. Podobno se je redno priporočal tudi Baragu.

Po vojni so sledila leta zapora. Sam je dejal, da je kakor sv. Atanazij preživel pet let v zaporu. To so bila leta stradanja, poglobljenega duhovnega življenja in intenzivnega dela. V sv. Pavla se je tako vživel ob premišljevanju njegovih spisov, da so se mu zdeli kakršnikoli priročniki povsem nepotrebni. Sicer pa teh tako ni bilo v zaporu. To je bil čas, ko se je na pamet naučil precejšnji del nove zaveze. Tudi sicer je imel prof. Strle izreden spomin. Kljub temu je trdil, da je bil eden najtežjih izpitov v času teološkega študija tisti, pri katerem je bilo potrebno znati ves katekizem na pamet. Škof Lenič je v zaporu označil prof. Strleta kot živi leksikon. Na pamet je znal različne litanije, imena in vsebino trditev posameznih teologov si je neverjetno natančno zapomnil.

Na izrecno željo in po posredovanju škofa Antona Vovka je prišel na teološko fakulteto. Ker je bil slabotnega zdravja in se v politiko nikoli ni vtikal, so kljub njegovi neuklonljivosti državne oblasti le privolile, da je začel predavati. Zdelo se jim je, da ni nevaren in da tako ali tako ne bo dolgo živel.

Predavanja je vzel nadvse resno. Kasno v noč je ropotal njegov pisalni stroj, tako da so ga sobratje duhovniki večkrat opominjali, naj si nekoliko prizanaša. A prof. Strle je bil človek molitve in človek dela.

Vedno je bil tudi v pastorali, zadnjih 37 let zlasti kot spovednik pri uršulinkah, to je v župnijski cekvi Svete Trojice. Vsak dan dvakrat se je peš odpravil k uršulinkam. Od teološke fakultete, kjer je stanoval, pa do uršulink je skoraj pol ure hoje. Spotoma je molil rožni venec. K uršulinkam je ob delavnikih prišel že ob tričetrt na šest (5.45) in ob šestih zjutraj je maševal. Ljudi pri tej maši običajno ni bilo veliko. Maševal je točno pol ure, brez pridige, a zelo počasi in glasno, ker je bil prepričan, da morajo tudi ljudje prisluhniti zelo lepim liturgičnim besedilom. »Pridiga so mašna besedila«, je bilo Strletovo mnenje. Ni imel ravno čuta za mikrofon in tako je večkrat maševal zelo glasno. Po maši je šel v spovednico za približno pol ure. Od 7.00 do 7.30 je zajtrkoval in nato je odšel na svoj dom. Popoldan je prišel v cerkev približno ob 17.30. Večkrat ga je čakala že cela vrsta spovedancev, ki so bili iz vse Ljubljane in tudi od drugod. Ob 18.00 je bila maša. Vso mašo je spovedoval, včasih celo še po maši. Ob 18.30 je večerjal z g. Škerlevajem. Včasih se je pridružil še župnik Dragan Adam. Ob delavnikih je tako spovedoval vsak dan skoraj dve uri, pred večjimi prazniki pa še več.

Ob nedeljah je prišel malo pred 7.00 in nato zvonil ob 7.00. Od 7.00 do 7.30 je zajtrkoval. Ob 7.30 je odšel v spovednico in spovedoval med mašama ob 8.00 in 9.00. Pri tej drugi maši je prišel še pomagat obhajat. Po prvi maši je šel običajno na dvorišče se naužit svežega zraka in pri tem se je še malo razgibal. Treba je vedeti, da je bila spovednica zanj nemajhen napor, saj je celo svoje stanovanje vedno zračil, da je imel dovolj zraka. Dopoldan je bil tako v spovednici približno dve uri. Ob 10.00 je maševal sam. Zvečer je imel tudi ob nedeljah isti ritem kakor ob delavnikih in je bil v spovednici več kot eno uro. Ob običajnih nedeljah je bil tako tri ali štiri ure v spovednici. Če bi vse te ure pomnožili, bi se jih v 37 letih nabralo kar lepo število.

Doma pa je imel vsak dan sprehod dopoldan na grad, popoldan pa daljšega po Golovcu. Po smrti gospodinje Francke si je do zadnjega dne sam kuhal, razen enkrat v tednu, ko mu je skuhala redovna sestra, ki je ob tej priliki pospravila stanovanje.

Nekatere njegove poteze, ki mi prihajajo na misel neposredno po njegovi smrti:
– Vedno je bil pripravljen na smrt. Pogosto je govoril o njej. Že pred 31 leti, ko sem se spoznal z njim, je resno računal na to, da bo živel samo še kratek čas, morda nekaj mesecev. Ta misel mu je bila stalno pred očmi, v zadnjem letu pa je dejansko resno računal z možnostjo, da se more njegovo življenje vsak dan končati. To pa ga ni odtegovalo od dela. Pri njem je bilo mogoče preprosto otipati geslo: Živi, kakor da boš jutri umrl, in delaj, kakor da boš večno živel.
Pogosto je molil molitev za velikodušnost sv. Ignacija Lojolskega in ko sem bil pri njem na obisku mi je nemalokdaj citiral kakšno misel iz te molitve:

O Jezus, učlovečena božja Beseda!
Nauči nas velikodušnosti!
Nauči nas, da ti služimo, kakor ti zaslužiš:
Da dajemo, ne da bi šteli,
da se borimo, ne da bi gledali na rane,
da delamo, ne da bi iskali počitka,
da se žrtvujemo zate, ne da bi iskali drugega plačila
kakor le blagodejno zavest, da smo izpolnili tvojo sveto voljo.

– Bil je človek vere. V veri je neomajno vztrajal v času zapora, v času najhujših let na teološki fakulteti, ko se je resno ukvarjal z mislijo, da bi se umaknil na kakšno majhno župnijo. V veri se je držal verskih in nravnih resnic tudi v najbolj burnih pokoncilskih letih. V veri je sprejel upokojitev, v veri je sprejel tudi bližnji odhod v dom za ostarele duhovnike.

– Neverjetno je poznal vse miselne tokove, velike moderne teologe, odklone po koncilu. Prebiral je raznovrstno domačo in tujo literaturo. Na filozofskem področju se je imel za učenca znanega katoliškega filozofa Aleša Ušeničnika. Bil je dober poznavalec sv. Tomaža Akvinskega, iz katerega je tudi doktoriral. Po eni strani je imel veliko zaupanje in odprtost do sodobnih teologov, po drugi strani pa je bil prav v luči sv. Pavla, ki mu je bil izredno blizu, v luči cerkvenega učiteljstva in izročila, zlasti pa v moči globokega duhovnega življenja sposoben preveriti in razlikovati med tem, kar velja sprejeti in kar je potrebno zavreči. V prvem obdobju po koncilu se je med drugim npr. precej naslanjal na Karla Rahnerja, a ga je zlasti pod vplivom svojega članstva v mednarodni teološki komisiji zavrgel in se nato bolj naslonil na druge teologe. Bil pa je ves čas dober poznavalec Danielouja, Henrija de Lubaca, Luisa Bouyea, Congarja in zlasti Newmana. Imel je izostren čut za čutenje s Cerkvijo. Spominjam se, kako mi je večkrat pripovedoval: »K meni sta prišla dva rimska doktorja teologije in sta mi rekla, da bo moral papež glede vprašanja Humanae vitae popustiti. Jaz pa sem udaril po mizi in dejal: ‚Tudi če so vsi proti papežu, jaz bom z njim!’«

– Vedno je bil tudi pastoralno dejaven. Odkar sem ga sam poznal, je vsak dan spovedoval in maševal pri uršulinkah. Mnogi so hodili k njemu k spovedi na dom, zlasti duhovniki. Bil je spovednik nekaterih škofov in številnih redovnic. Večkrat mi je dejal, kako težko gre spovedovat in dodal: »Pa vendar vidim, da moram iti, kajti vedno znova pridejo tudi taki, ki že dolgo niso bili pri spovedi.« Zlasti v zadnjem času mi je pripovedoval, da ga kakšna stvar pri spovedi tudi hitro razburi in se mora zelo premagovati, da ohrani mir. Zadnje mesece se je za vsako pridigo posebej pripravil, tako da jo je v celoti stipkal.

– Name je naredila izreden vtis njegova pobožnost. Njegovo stanovanje je obvladovala slika Srca Jezusovega. Pri molitvi angel Gospodov je redno pokleknil, brevir je molil glasno po hodniku pred sobo ali pa v prehodni sobi, rožni venec vsak dan, pred Najsvetejšim je vedno ves čas klečal. Po njegovi zaslugi je bila ohranjena molitev rožnega venca in litanij pred Najsvetejšim. Ko se je človek pogovarjal z njim, je kar čutil, kako veruje v tisto, kar govori.

– Bil je velik asket, človek reda in discipline, človek velikih premagovanj. Ob njem je človek dobil vtis, da ga drži pokonci bolj duh kakor pa telo. Osebno je bil zelo skromen. Pri tipkanju je imel na stolu kar nekaj knjig in na vrhu desko, da je imel pri sedenju pravo višino za pisalnim strojem. Zame osebno in za skupnost »Delo« je opravil ogromno korektur, a niti enkrat ni hotel vzeti kakšnega plačila. Mislim, da je tudi za druge praktično vse delal zastonj.

– Strle je bil velik jezikoslovec. Vedno znova sem občudoval njegovo obvladovanje slovenščine, a tudi tujih jezikov, ki jih je resnično dobro obvladal. Veliko je lektoriral prevode in pri tem se je držal načela, da naj bo prevod kar se le da zvest izvirniku, a hkrati resnično v lepi slovenščini. Na tem področju je bil nenadkriljiv mojster. V boju glede velikih začetnic se je držal ustaljenega slovenskega izročila in se je vztrajno boril, da se ohrani pisava »božje« z malo začetnico. Pri tem se je skliceval zlasti na slovensko izročilo velikih mož.

– Ob novih spoznanjih ali pa zaradi novih razmer je svoje mišljenje in sodbe tudi spremenil. Večkrat je dejal, da ko bi prej vedel, da bo šel razvoj v določeno napačno smer, bi nekatere trditve svojih prejšnjih člankov dopolnil, dal članku morda celo drugačen naslov in podobno. Bil je ves čas v neprestanem duhovnem boju. Za resnico je bil pripravljen trpeti. Glede sodb, ki jih je podal, pa moremo mirno reči, da je ravnal po vesti, po tem, kar je takrat videl. Ko je večkrat spoznal tudi drugo stran zvona, je svoje mnenje spremenil. Ta podreditev resnici je bila zanj značilna. Ko je šlo za soočenje s konkretnimi osebami, ki so bile zelo drugačnega mnenja, je resnico povezoval z ljubeznijo in v sodbah je skušal biti mil, in kolikor se je le dalo, tudi objektiven.

(P. Andrej Pirš FSO)