Blagoslov spada k posebnim duhovnim zakladom Cerkve. Je čudovit božji dar ljudem. Vedno znova lahko doživimo, kakšno tolažbo in kakšno moč nam daje božji blagoslov, če ga prejemamo z vernim srcem. Blagoslov prištevamo k najpreprostejšim znamenjem, s katerimi Cerkev izraža svojo ljubečo skrb za vsakega človeka. Z blagoslovom nas vse mati Cerkev spremlja od zibeli do groba. Obhajanje božje službe in delitev vseh zakramentov je povezano z znamenjem blagoslova. V življenju krščanskih družin ima blagoslov ustaljeno mesto. V vseh življenjskih okoliščinah, v veselju in trpljenju, za mlade in stare je božji blagoslov vir upanja in zaupanja. Latinska beseda za blagoslavljati „benedicere“ pomeni dobesedno: „dobro reči“. V blagoslovni prošnji prosimo Boga, naj ljudem reče nekaj dobrega, želi nekaj dobrega, dá nekaj dobrega in zveličavnega za telo in dušo. Naj nas „Katekizem katoliške Cerkve“ (KKC) vodi globlje v čudovito skrivnost božjega blagoslova, da ga bomo mogli še zavestneje prejemati oziroma podeljevati.

1. BLAGOSLOV NEBEŠKEGA OČETA

Blagoslov je tesno povezan z življenjem. Vse življenje, naravno in milostno, prihaja od Boga. Blagoslov je božja moč, ki ustvarja in vzdržuje življenje. V Katekizmu je rečeno: „Blagoslavljanje je božje dejanje, ki daje življenje in katerega praizvir je Oče“ (KKC 1078). Apostol Pavel je to izrazil s sijajnimi besedami, ko piše v pismu Efežanom: „Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni“ (Ef 1,3-4).

Sveto pismo od prve do zadnje strani govori o skrivnosti božjega blagoslova. „Vse božje delo od začetka do dovršitve časov je blagoslavljanje. Od liturgičnega opevanja prvega stvarjenja do hvalnic nebeškega Jeruzalema oznanjajo navdihnjeni pisatelji sklep odrešenja kot neizmeren božji blagoslov“ (KKC 1079).

Vsa odrešenjska zgodovina je znamenje čudovitega blagoslova, s katerim nas je Bog blagoslovil že pred stvarjenjem sveta. „Že v začetku Bog blagoslovi živa bitja, posebej še moža in ženo. Zaveza z Noetom in vsemi živimi bitji obnovi ta blagoslov rodovitnosti, in to kljub človekovemu grehu, zaradi katerega je zemlja ‘prekleta’. Toda začenši z Abrahamom prodre božji bla-

blagoslov v zgodovino ljudi, ki je šla smrti naproti, da jo znova dvigne na pot k življenju, k izviru življenja: Po veri ‘očeta verujočih’, ki sprejme blagoslov, se začenja zgodovina odrešenja“ (KKC 1080).

Božji blagoslov ima torej dve smeri: Preganja sile smrti in teme, ki so po grehu vdrle v svet, in ljudem zopet daje tisto življenje, ki jih povezuje z izvirom vsega življenja, s troedinim Bogom.

Ker je Abraham sprejel božji blagoslov v veri, je sam postal blagoslov: „Bodi v blagoslov … V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji“ (1 Mz 12,2.3). Kot verujoči smo poklicani, da sledimo Abrahamovemu zgledu, kajti, „vsak krščenec je poklican k temu, da bi bil ‘blagoslov’ in da bi blagoslavljal“ (KKC 1669). Tudi mati Julija, ustanoviteljica Duhovne družine „Delo“, poziva k temu: „Biti moramo blagoslov. To je vsa naša naloga.“

2. KRISTUSOV BLAGOSLOV

Že v stari zavezi je Bog razodel svoje blagoslovitve v presenetljivih dogodkih: „Rojstvo Izaka, odhod iz Egipta, podaritev obljubljene dežele, izvolitev Davida, božja navzočnost v templju, očiščujoče izgnanstvo in vrnitev ‘majhnega ostanka’“ (KKC 1081). Božji blagoslovi se dopolnijo v učlovečenju božjega Sina in v poslanju Svetega Duha: „V liturgiji Cerkev priznava in moli Očeta kot praizvir in poslednji cilj vseh blagoslovov stvarjenja in odrešenja, v svoji Besedi, učlovečeni, umrli in vstali za nas, nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi in po tej Besedi razliva v naša srca Dar, ki vsebuje vse darove – dar Svetega Duha“ (KKC 1082).

V prihodu Jezusa Kristusa se izpolni obljuba blagoslova, dana Abrahamu. Zato Elizabeta vzklikne Jezusovi Materi sijajne besede, ki jih ponavljamo pri vsaki zdravamariji „Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa“ (Lk 1,42). Bog je Marijo na edinstven način blagoslovil zaradi njene vse presegajoče vere. „Bolj kakor vsako drugo ustvarjeno osebo jo je Oče ‘iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom’ (Ef 1,3)“ (KKC 492).

Njen Sin Jezus Kristus prinaša človeštvu polnost božjega blagoslova, katerega je z grehom zavrglo in izgubilo. Kot rečeno, spadata skupaj blagoslov in življenje. Če zato Kristus pravi o sebi: „Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10), tedaj bi mogel o sebi reči prav tako: „Prišel sem, da bi imeli blagoslov in ga imeli v obilju.“

V evangelijih slišimo, kako je Jezus blagoslovil pet hlebov in dve ribi, preden jih je na čudežen način pomnožil (prim. Lk 9,14). Vsi poznamo ganljiv prizor, ko Jezus jemlje otroke v naročje, polaga nanje roke in jih blagoslavlja (prim. Mr 10,13-16). Ko je svojim učencem zapustil svoj najdragocenejši dar, namreč zakrament svojega telesa in krvi, kar obhajamo vsak dan, posebno pa v nedeljo, je vzel kruh in vino in se zahvalil, t.j. molil blagoslov, in jim ga dal z besedami: Vzemite, to je moje telo. To je moja kri (prim. Mr 14,22-23.)

Končno je zelo pomembno, da je zadnje Jezusovo dejanje pred vnebohodom v tem, da blagoslovi svoje učence: „Peljal jih je ven, tja proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa. Oni pa so padli pred njim na obraz“ (Lk 24,50-52).

3. BLAGOSLOV V ŽIVLJENJU CERKVE

V zvestobi Kristusovi „oporoki“ je Cerkev od začetka blagoslavljala. Apostol Pavel večino svojih pisem začenja z blagoslovom: „Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa“ (Rim 1,7; prim 1 Kor 1,3; 2 Kor 1,2; Gal 1,3 itd). Vse verne opominja, naj blagoslavljajo: „Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte!“ (Rim 12,14). „Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti! Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi dosegli blagoslov“ (1 Pt 3,9).

V potekanju časa so se v Cerkvi uporabljali mnogi različni blagoslovi, ki so zbrani v liturgični knjigi blagoslovov. So blagoslovi v teku cerkvenega leta (blagoslov adventnega venca, Blažev blagoslov itd.), blagoslovi pri posebnih priložnostih (blagoslov matere pred porodom ali po porodu, novomašnikov blagoslov itd.), blagoslovi v življenju družine in blagoslovi v javnem življenju (n.pr. blagoslov stanovanja, avtomobila itd.). S to obliko blagoslovov Cerkev izraža skrb za človekov blagor, posebno za večno zveličanje.

Tudi vsak zakrament obdajajo znamenja in besedila blagoslova. Blagoslovi, ki jih Cerkev prišteva k zakramentalom, so „sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo“ (KKC 1667). Tako pripravljajo ljudi na „sprejetje glavnega učinka zakramentov in posvečujejo različne življenjske okoliščine“ (KKC 1667).

Tako pozna Cerkev mnogotere oblike blagoslovov: preprosti blagoslovi (oseb, predmetov, krajev ali obedov) so „hvaljenje Boga in prošnja za doseženje njegovih darov; Cerkev podeljuje blagoslov s klicanjem Jezusovega imena in navadno tako, da napravi sveto znamenje Kristusovega križa“ (KKC 1671).

Posebna vrsta blagoslovov so posvetitve, ki jih ne zamenjujmo z duhovniškim posvečenjem: posvetitve oseb (opata ali opatinje, devic, redovniška zaobljuba itd.) ali nekaterih predmetov kot posvetitev cerkve, zvonov, oltarja itd. Imajo „trajen pomen: njihov učinek je v tem, da posvetijo osebe Bogu in da pridržijo predmete in kraje za liturgično rabo“ (KKC 1672).

Končno pozna Cerkev eksorcizme, kadar „javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospodstvu“ (KKC 1673).

V preprosti obliki se eksorcizemuporablja pri krščevanju pa tudi, kadar verno prosimo svetega nadangela Mihaela za pomoč pred zalezovanjem hudobnega duha, se zavestno prekrižamo z blagoslovljeno vodo itd. Slovesen eksorcizem, imenovan „veliki eksorcizem“, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem.

Če verno premislimo moč in bogastvo božjega blagoslova v življenju Cerkve, moremo razumeti besede matere Julije: „Blagoslov je kot luč, svetlejša kot sončna luč“.

4. DUHOVNIKOV BLAGOSLOV

Kot smo že omenili, morejo blagoslavljati vsi krščeni. Toda „čim bolj se kak blagoslov tiče cerkvenega in zakramentalnega življenja, tem bolj je predsedovanje pridržano posvečenemu nositelju cerkvene službe“ (KKC 1669). Cerkev je vedno verovala, da duhovniškemu blagoslovu pripada poseben pomen.

Že duhovniki stare zaveze so prejeli od Boga posebno oblast za blagoslavljanje. Bog si je izbral Arona in njegove sinove za duhovnike in jim po Mojzesu sporočil: „Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite: ‘Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in ti bodi milostljiv. Obrne naj Gospod svoje obličje k tebi in ti da mir’“ (4 Mz 6,23-27).

V Jezusu Kristusu, velikem duhovniku nove zaveze, ki ga je Oče poslal, „da vas blagoslovi“ (Apd 3,26), nam je podarjena polnost božjega blagoslova. Duhovniki nove zaveze dobe z duhovniškim posvečenjem oblast, da v imenu Jezusa Kristusa delijo ljudem „polnost Kristusovega blagoslova“ (Rim 15,29). Vera nas uči, da Kristus sam po duhovnikih deluje in blagoslavlja. „V cerkvenem služenju posvečenega duhovnika je Kristus sam navzoč v svoji Cerkvi kot glava svojega telesa, pastir svoje črede, veliki duhovnik odrešenjske daritve, učitelj resnice. To izraža Cerkev, ko pravi, da duhovnik v moči zakramenta svetega reda deluje ‘in persona Christi Capitis’“ (KKC 1548). Mati Julija izraža to s preprostimi besedami, ki pričajo o njeni globoki veri: „Duhovnikov blagoslov je čudovit dar, ki prihaja od Boga. Kajti Bog sam je na dan posvečenja v duhovnikove roke položil oblast blagoslavljati.“

5. BLAGOSLOV V DRUŽINI

Že ob začetku stvarjenja velja možu in ženi poseben blagoslov. „Bog ju je blagoslovil in jima rekel: ‘Rodita in množita se!’“ (1 Mz 1,28). Zato je po pravici rečeno: „Sveto pismo in tradicionalna praksa Cerkve vidita v družinah s številnimi otroki znamenje božjega blagoslova in velikodušnosti staršev“ (KKC 2373).

Z zakramentom svetega zakona dobijo krščanski starši oblast in nalogo, da blagoslavljajo drug drugega in otroke, ki jim jih podari Bog. Če se to v družini dogaja redno in verno – morda zjutraj, ko vstanejo, ali ko vsi gredo iz hiše ali zvečer, preden gredo spat – tedaj bo ta blagoslov vtisnil pečat vsemu družinskemu ozračju, bo vir milosti, edinosti in miru in bo prispeval k temu, da bodo otroci spoznali lepoto krščanske vere že v mladih letih.

Blagoslov, ki ga starši dajejo otrokom in posebno priložnosten blagoslov duhovnika, ki obišče družino, je dragoceno sredstvo verske vzgoje, če je dan in sprejet v vernem in spoštljivem ozračju: „Obenem z milostjo zakramenta svetega zakona so starši prejeli odgovornost in prednostno pravico, da evangelizirajo svoje otroke. Že od najzgodnejših let jih bodo uvajali v skrivnosti vere, saj so za svoje otroke njeni ‘prvi glasniki’. Že od najnežnejšega otroštva jih bodo vključevali v življenje Cerkve. Način življenja v družini more dajati hrano čustvenim razpoloženjem, ki bodo vse življenje ostali pristne predpostavke in opora žive vere“ (KKC 2225).

K preprostim izraznim oblikam vere, ki so zelo pomembne v družinskem vsakdnevu in bistveno zaznamujejo ozračje, spada tudi molitev in blagoslov pri jedi. „Tudi ko smo opravili svoje delo, ostane hrana dar našega Očeta: dobro je, da ga zanjo prosimo, ko se mu zanjo zahvaljujemo. To je smisel molitve pri jedi v krščanski družini“ (KKC 2834).

Blagoslov je nekaj velikega in lepega. Trudímo se, da ga bomo prejemali oziroma podeljevali v razpoloženju vere in spoštovanja. Blagoslov je duhovna vez, ki nas vkuje na ljubezen Jezusovega Srca in nas krepi v edinosti Cerkve, velike božje družine, ter nas vodi k češčenju Boga: : „Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami!“ (Iz 6,3).

© 2003 Duhovna družina „Delo“, Bregenz / Thalbach – Voglje