Deveti dan, 12. oktober 2017
Šesto prikazanje 13. oktobra 1917

Ta dan se je nabralo okrog petdeset do sedemdeset tisoč ljudi, čeprav je lilo kakor iz škafa. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da bo 13. oktobra Gospa naredila čudež, da bodo vsi verjeli. Prišli so tudi nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo, in bodo lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.
Lucija pripoveduje: »Ko smo prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.
‘Kaj hočete od mene?’
‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’
‘Prositi Vas moram veliko stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter še mnogo drugega …’
‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’
In bolj žalostna je rekla: ‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.’
Razprostrla je roke, da so zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal na soncu (…) Ko je naša Gospa izginila v neizmerni daljavi neba, smo videli ob soncu svetega Jožefa z Detetom Jezusom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z Detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa.
Malo zatem, ko je to prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je zdela, da je naša Žalostna Mati Božja. Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet na enak način kot sveti Jožef. Ta prikazen je izginila in zdelo se mi je, da vidim še enkrat našo Gospo, podobno naši Karmelski Gospe.«
Vsi trije pastirčki so videli sveto Družino, naslednji dve prikazanji pa le Lucija; Frančišek in Jacinta sta v tem času še naprej gledala sveto Družino.

Sončni čudež

Vsi navzoči so 13. oktobra videli sončni čudež, ki je trajal deset minut. Nekateri so ga tudi fotografirali. Nihče od velike množice navzočih ni trdil, da sončnega čudeža ni videl, čeprav niso bili vsi verni. Gledali so ga tudi v nekaterih drugih krajih, tudi do 40 kilometrov daleč.
Dež je nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce kot okrogla srebrna plošča. Izgubilo je slepeči blesk, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Z veliko naglico se je vrtelo okrog svoje osi, podobno vrtečemu ognjemetu, in je sipalo na vse strani svetlobne žarke različnih barv. Ti žarki so obarvali predmete na zemlji. Trikrat se je vrtenje sonca ponovilo. Ljudje so govorili, da je sonce “plesalo” ali, da se je “treslo”. Bili so do solz ganjeni in so slavili Boga. Nenadoma se je sonce s silovito naglico zagnalo proti zemlji. Ljudje so kriknili od groze in se zatekli k Jezusu in Mariji. Na koncu je spet normalno svetilo in vsi so se oddahnili. V času sončnega čudeža se je mokra obleka na popolnoma premočenih ljudeh tako rekoč v trenutku posušila.