Sedmi dan, 10. oktober 2017
Četrto prikazanje 19. avgusta 1917

Župan je pastirčke odpeljal na sedež občine. Tam so bili v zaporu do 15. avgusta. Iz njih je hotel z vsemi sredstvi, tudi s silo, izvleči vsebino skrivnosti. Grozil jim je s smrtjo. Kljub temu, da so pastirčki resno računali z njo, niso ničesar izdali. Tudi pozneje so trojno skrivnost skrbno ohranili zase. To se je pokazalo pri vseh spraševanjih, pri katerih so ljudje hoteli z raznimi zvijačami in grožnjami o vsebini skrivnosti iz njih kaj izvleči.
Pastirčki so trpljenje v zaporu pri županu darovali kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Molili so rožni venec. Tudi drugi jetniki so sodelovali pri tej molitvi.
Županova ugrabitev je pri ljudeh izzvala upravičeno ogorčenje in utrdila prepričanje, da otroci glede Marijinih prikazovanj niso lagali. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.
Kljub županovemu namenu, da prepreči avgustovsko prikazanje, se je Marija prikazala v nedeljo, 19. avgusta, sredi popoldneva. Otroci so bili na paši bliže doma v kraju Valinhos [valinjóš]. Namesto Jacinte, ki je ostala doma, je bil z Lucijo in Frančiškom njegov starejši brat Janez. Ko sta Lucija in Frančišek začutila, da se bo prikazala Devica Marija, sta prosila Janeza, da je šel domov po Jacinto. Ko je prišla, se je vsem trem prikazala nebeška Gospa nad nekim hrastičem, kjer je danes kapela. Kakor 13. julija je tudi zdaj obljubila, da bo “v zadnjem mesecu naredila čudež, da bodo vsi verjeli”.
Ko jo je Lucija vprašala, kaj naj naredijo z denarjem, ki ga ljudje puščajo v Covi da Iria, je Marija odgovorila: “Napravite dvoje nosil: ena nosi ti z Jacinto in še z dvema belo oblečenima deklicama, druga naj nosijo Frančišek in še trije dečki. Denar, ki se nabere na nosilih, naj se porabi za praznik naše rožnovenske Gospe. Kar ostane, je za zidavo kapele, ki naj jo postavijo tukaj.”
Z bolj žalostnim izrazom je pred slovesom dala glavno naročilo tega meseca: “Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.”