Vzgoja za ljubezen

Mlade ljudi vzgojiti za ljubezen je ena najbolj pomembnih, najbolj odgovornih, najzahtevnejših in hkrati najbolj plemenitih nalog. Vem, da ni recepta za uspešno vzgojo. Nekateri mladi, se zdi, so prejeli dobro vzgojo in so kljub vsemu v svojem življenju zašli na stranpoti. Drugi mladi so po videzu malo odnesli od doma in so se v življenju kljub temu obnesli. Velja, da naš značaj, naša prepričanja in naše vedenje določajo trije dejavniki: kot prvo je dedna zasnova, kot drugo okolje, to je vzgoja, ki jo nudijo starši in drugi ljudje in okolje, v katerem nekdo raste in se vzgaja, in končno osebna svoboda. Od človeka do človeka je različno, kakšen vpliv imajo na njegov razvoj ti trije dejavniki.Nikoli ni dovolj zgodaj začeti z usposabljanjem ljudi, da bi si v kasnejših letih ustanovili srečen zakon in družino ali se oklenili duhovnega poklica – drugače povedano: pripraviti ljudi za življenje ljubezni, izročitve in podaritve. Morda se bo kdo začudil, ko trdim, da se priprava na zakon ali priprava na duhovni poklic začne že po rojstvu. A prepričan sem, da je prvih dvajset let pač v večini primerov odločilnih za nadaljnjo življenjsko pot. Glede tega bi rad navedel nekaj povsem praktičnih napotkov.

Otrokom podariti ljubezen in občutek varnosti

Starši, ki doma s svojo medsebojno ljubeznijo ustvarjajo prostor ljubezni in podarjajo svojim otrokom ljubezen, jim pomagajo, da bodo kasneje postali ljudje, ki ljubijo. Pod ljubeznijo razumem darovanje in podarjanje za druge. Pod ljubeznijo ne razumem, da človek druge zahteva zase, da bi mogel zadovoljiti lastne zahteve in potrebe. Ljubiti pomeni, hoteti dajati ne prejemati. Ljubiti otroke pomeni imeti notranji odnos do otroka, ukvarjati se z otrokom, ga imeti rad, ga povsem sprejeti in jemati resno. Obstajajo odrasli, ki sicer veliko naredijo za otroke, a vendar nimajo notranje prežetosti z ljubeznijo do njih. A prav to potrebuje otrok in mlad človek.

Kot odrasel človek nihče ne more posredovati naprej, česar sam ni prejel. Kdor je kot otrok prejel premalo ljubezni, kasneje običajno tudi ni v zadostni meri sposoben ljubezni podarjati naprej. Kdor ni doživel ljubečega očeta, si ne bo znal kaj dosti pomagati, ko sliši, da je Bog ljubeči Oče. Kdor ni doživel ljubeče matere, bo le s težavo sprejel, da je Marija mati vseh kristjanov. Ljubiti otroka pomeni ljubiti ga čustveno, imeti zanj čas, ga poslušati in mu govoriti, nekaj terjati in nekaj zahtevati. Ljubiti otroka pa ne pomeni prenasičiti ga z materialnimi stvarmi ali ga pustiti, da je neprestano pred televizijo, pred videom in pred DVD-jem. Ljubiti otroka pomeni podariti mu veliko topline in dobrote, ne pomeni pa obsuti ga s hvalo in naklonjenostjo. Kdor je kot otrok neprestano v središču pozornosti, hoče kasneje tudi kot odrasel biti v središču pozornosti. Pri vsem obstaja preveč in premalo. Ljubiti otroka pomeni dati mu veliko, a mu tudi korak za korakom pomagati dajati drugim. Razvajanje otroka ni oblika ljubezni.

Kdor je bil sam deležen ljubezni, jo more kasneje posredovati naprej. Kdor je sam izkusil ljubeč dom, more kasneje ustvariti nov dom za naslednji rod. Človek, ki je odrasel v ljubečem domu in sledi duhovnemu poklicu, more kasneje kot duhovni oče ali duhovna mati biti na voljo za mnoge ljudi. Vsak potrebuje dar ljubezni najprej sam. V italijanski reviji sem prebral sledeče blagre za življenje otroka:

Srečen otrok, ki more življenje začeti v gledanju ljubečega obraza.
Srečen otrok, ki ga ljubijo, ne da bi ga posadili na prestol.
Srečen otrok, ki se more veseliti ob zgledu staršev in mu ni potrebno neprestano poslušati očitkov.
Srečen otrok, ki se ne zaduši v veliki zaskrbljenosti odraslih, ampak se sme igrati na dvorišču.
Srečen otrok, ki mu ni treba znati brati že s tremi leti, plesati s štirimi leti in s petimi leti igrati inštrument … ampak preprosto sme odraščati kot otrok.

Ohranjaj red in red te bo ohranil

(Serva ordinem et ordo servabit te)

Ta stari pregovor so skovali Rimljani. Za temi posrečeno oblikovanimi besedami se skriva življenjska modrost, ki velja za mnoga življenjska področja in velja ua vse čase. Domačnost obstaja tam, kjer ljudje izkusijo red in stalnost in morejo v njem skozi leta rasti. K takemu redu spadajo različne stvari. Najprej urejen življenjski ritem z določenim časom za spanje, z določenimi urami za skupni obed in za druge dejavnosti. Red, ki ustvarja domačnost, je tam, kjer imajo otroci in mladi ob sebi odrasle, ki izpričujejo ljubezen, odločnost, stalnost in gotovost. To naj bi bili predvsem starši. Če otroci nimajo očeta ali matere, ki ustvajata domačnostno in varno okolje, če se otroke preveč podaja iz rok v roke in so malo tukaj malo tam, če imajo že v svojih otroških letih hektičnost in nemir v življenjskem ritmu, če otroci doživijo svoje starše kot tiste, ki se prepirajo, se ne obvladujejo in so nezreli, pri njih to pogosto pusti posledice.

K redu, ki je zelo pomemben za rast v veri, spadajo tudi redna verska opravila: jutranja in večerna molitev, molitev pred in po jedi, obisk nedeljske maše, redna spoved po prvem obhajilu, zavestno oblikovanje adventa in posta, vsakoletno obhajanje božiča in velike noči kakor tudi drugih cerkvenih praznikov. Če v družinskem življenju resno vzamemo liturgično leto in starši to storijo z osebnim prepričanjem in ne samo iz tradicije, to zelo pozitivno deluje na rast vere pri otrocih. K redu, ki v družinskem življenju gradi domačnost, spada tudi oblikovanje krščanske nedelje. Nedelja ne sme biti samo prost dan, dan počitka, ampak vsakotedenski praznik, vsakotedenski odmev velike noči. K temu spada nedeljska maša in sicer brez izjeme. K temu spada čas, ki ga starši podarijo otrokom, družinska kultura nedelje, ki se pokaže pri obedih, pri tem, kako je kdo oblečen in pri drugih stvareh. Ne sme se zabrisati razlika med delavnikom in nedeljo ter praznikom. Red glede življenjskega ritma in glede verskega življenja, ki je stalen in prebuja domačnost, pomaga otrokom in mladim, da v kasnejših letih obvladujejo svoje življenje. Ohranjaj red in red te bo ohranil. Ta življenjska modrost velja za vse življenje. V prvih dveh desetletjih življenja so starši odgovorni, da mladi odraščajo v redu, ki gradi domačnost in pomaga. Kasneje mora biti zanj odgovoren vsak sam.

Otroci se morajo naučiti ubogati

Bili so časi, ko je bila avtoriteta staršev preveč poudarjena. Danes se soočamo z nevarnostjo druge skrajnosti. Nemalo staršev in vzgojiteljev ima premalo poguma in notranje moči nekaj zahtevati od svojih otrok. Mnogi starši se preveč sramujejo uporabiti svojo avtoriteto in zahtevati pokorščino, potem ko bi prej svojim otrokom podarili ljubezen. Kot kristjani verujemo, da našo človeško naravo obtežju izvirni greh in njegove posledice. S tem mislimo, da trpimo zaradi prirojene duševne slabosti. V nas je nagnjenost k lagodnosti, k neodkritosti, k prepiru, k neomejenosti pri uživanju, k samovolji, k zlu. Kako resnična je ta verska resnica o izvirnem grehu, morejo pritrditi starši. Čeprav svojim otrokom nudijo ljubezen in pozornost, morajo nenadoma ugotoviti, da more njihov otrok biti zelo jezljiv in hudoben ali kaže druge nerazložljive načine obnašanja. V vsakem človeku tiči egoizem, ki se razodeva na zelo različne načine. Pri nekom se kaže, da se jezi, če ni vse po njegovih željah, pri drugem se kaže tako, da se pri komurkoli dobrika, da dobi, kar hoče imeti. Je veliko oblik svojeglavosti, egoizma. Mlademu človeku ne naredimo nič dobrega, če mu vedno popustimo. To bi pomenilo, da mu ne pomagamo boriti se s prirojenim nagnjenjem k egoizmu in k zlu.

Morda zveni »staromodno«, če pozivam vzgajati otroke k pokorščini. A kako bi bilo mogoče srečno skupno življenje, če se človek ni naučil odpovedati se lastnim željam? Ta poziv je tudi v Svetem pismu: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav« (Ef 6,1). Kako naj bi nekdo postal veren in sposoben poslušati božji glas v desetih zapovedih in v vesti, če je kot otrok vedno uveljavil svoje lastne želje. Nekateri menijo, da se sme zahtevati samo to, kar otrok ali odrasel tudi razume in sprevidi. Toda to mnenje ima svoje meje. Kdor dela samo to, kar uvidi, bo imel vedno težave s krščansko vero. V Svetem pismu imamo veliko zgledov, ki nam kažejo, kako se Bog navidez nič ne ozira na misli in uvide ljudi, ampak zahteva stvari, ki daleč presegajo človeško umevanje. Abraham je izrekel svoj »da« na ukaz, naj daruje svojega sina in tako je postal oče verujočih. Božjega ukaza ni razumel. Mojzes je postal osvoboditelj svojega ljudstva, čeprav si ni mogel predstavljati, da bi šel pred faraona. Ubogal je in postal je rešitelj Izraela. Judita je s svojo pokorščino rešila ljudstvo iz velike nevarnosti. Marija je izrekla svoj da k temu, da bo postala Mesijeva mati, ne da bi razumela, kako se bo to zgodilo. Kdor se giblje samo znotraj meja lastnega razuma in uvida, mu veliko uide. Pokorščina do ljudi, ki dobro mislijo z nami, pokorščina do Boga, ki nas ljubi in pokorščina do Cerkve nas ne ponižuje in nas ne napravi nesamostojne, ampak nam omogoča vstopiti v deželo svobode. Mnogi ljudje povezujejo z besedo »pokorščina« nekaj negativnega. Deloma ima to upravičene razloge. V zgodovini se je v imenu pokorščine zgodilo veliko krivice. Izvajala se je moč in zahtevala pokorščina, ne da bi ljubili ljudi. Toda zloraba pokorščine, pogosto tudi tragična zloraba pokorščine, ne sme voditi k temu, da bi v pokorščini videli nekaj slabega, in sicer v pokorščini do Boga, največje avtoritete, ki je hkrati najbolj čista ljubezen, in v pokorščini do ljudi, ki hočejo najboljše za druge. Starši smejo in morajo zahtevati pokorščino in hkrati odločno živeti ljubezen drug do drugega in do otrok. Pokorščina namreč premaga v vsakem človeku globoko vsidrano načelo: »Naredim, kar jaz hočem.« »Ne dam si ničesar reči.« »Grem svojo pot.« Svet samovolje se zdi najprej kot Indija Koromandija, a v osnovi je to zelo majhen svet. Pravo uresničenje samega sebe, ki si ga mnogi želijo, se izvrši ravno tedaj, ko človek ne vztraja trmasto pri svoji lastni samovolji in se ne sklicuje na svoje lastne uvide in sodbe, ampak dopusti, da mu drugi pomagajo in ga dopolnijo. To se izvrši preko pokorščine. Kolikor prej je naučena, toliko bolj se človek razvije. Kdor kot otrok zavrača avtoriteto staršev, mu bo kasneje težko priznati božjo avtoriteto, ki želi za nas samo najboljše. Starši, ki otrokom preveč popuščajo, jim ne storijo nič dobrega. Tako starši prispevajo k temu, da se razvijeta samovolja in egoizem, ki človeku končno samo škodujeta in ga obtežujeta. Samovolja je tudi največji sovražnik ljubezni, zakonske ljubezni in vsake druge oblike ljubezni. Mnogi ljudje žal ne pridejo do polnosti življenja in ljubezni, ker se ne pokoravajo in ne morejo sprejeti nasvetov drugih. Mnogo ali vse hočejo sami določiti in tako ostanejo na stopnji, ki je nizka in ni v skladu z božjo voljo.

Pomagaj otrokom in mladim naučiti se kreposti

Pred 40 leti je učenec v Nemčiji v spričevalo prejel oceno za sledeče naravnanosti: Vedenje, pridnost, pozornost in red. Kolikor vem, glede tega danes ni nobenih ocen. V ozadju tega je vzgojna zamisel, ki korenini v kulturi krščanskega zahoda. Pravi poznavalci človeka in verni kristjani so se vedno zavedali: samo razum ne zadostuje za življenje, potrebne so tudi kreposti. Takšne kreposti so npr. marljivost, pozornost, red, potrpljenje, dobrota, prava mera, vera, modrost, milina, srčnost, vztrajnost, pripravljenost na odpuščanje itd. Krepost naredi ljudi sposobne in notranje močne. Športnik, ki želi dosežke, se mora potiti. Glasbenik, ki želi izvajati dobro glasbo, mora vaditi. V šolah posvečajo veliko pozornosti razvijanju razum in ročnih spretnosti pri mladih, premalo pa jim pomagajo, da bi razvili tudi krepostno življenje. Starši pogosto premalo mislijo na to, da bi otrokom posredovali širok spekter človeških in krščanskih lastnosti. Študent teologije, ki je v prvem letniku poslušal predavanje o nauku o kreposti grškega filozofa Aristotela in svetega Tomaža, mi je rekel: »Odkril sem nov svet. Zakaj so mi vse to zamolčali doma in v šoli?« Človek ne more od staršev in drugih zahtevati, da bi brali Aristotela in Tomaža Akvinskega, čeprav je takšno branje zelo priporočljivo. Toda če vsako nedeljo pazljivo poslušajo evangelij in resno vzamejo Jezusove besede, se že vraščajo v svet kreposti. Vzemimo samo eno krepost: stanovitnost. Otrok se mora primerno svoji starosti naučiti vztrajnosti na svojem življenjskem področju. Vztrajnosti pri majhnih domačih opravilih, vztrajnosti pri domačih nalogah, vztrajnosti pri skrbi za morskega prašička tudi tedaj, ko je minilo prvo navdušenje nad domačo živaljo, ki si jo je zaželel. Kdor se je vztrajnosti naučil kot otrok, bo kasneje v poklicnem življenju, v zakonskem življenju ali v duhovnem poklicu prav tako vztrajen. Ljudje z zdravim naravnim razumom in trezno vero so vedno vedeli, da brez žrtve v življenju ne gre. Zato so se krščanski starši glede doraščajočega (odraščajočega) roda držali tega, da so ga pripravili k žrtvovanju. To ne pomeni, da si človek ne sme več privoščiti nobenega veselja in užitka. Toda duh žrtve, odpovedi in samopremagovanja ne sme manjkati, drugače človek ostane ali postane čedalje bolj slaboten in nestalen, prepuščen je svojim razpoloženjem in bo hitro vrgel puško v koruzo, ko se bo soočil z zahtevami življenja. Ljudje, ki se bojijo žrtve, so ljudje slabotne volje in imajo zato v življenju težave. Za žrtev pripravljeni ljudje imajo notranjo moč – moč, ki jih usposobi, da živijo ljubezen v njenih številnih oblikah.

Izprosi od Gospoda dar zaupanja in veselja

Mladi ljudje potrebujejo vzorov, ki jih navdušijo. Pri tem ne mislim na razposajenost, površnost, naivnost. Mlademu rodu se ne smemo prilizovati in se moramo kot odrasli otresti strahu, da bomo izgubili naklonjenost mladih. Oni nas vzamejo zelo resno, ko začutijo, da smo pristni in odkriti, da jih ljubimo in se z njimi ukvarjamo. Če kot odrasli nosimo v svojem srcu ideale, če delamo tudi na sebi in ne prenehamo sami sebe stalno vzgajati in se spreobračati, tedaj moremo mladim veliko dati. V vsakem krščenem človeku prebiva Sveti Duh. Prebiva kot nevidni učitelj v srcu vsakega, ki je postal božji otrok. Ta življenje podarjajoči Duh deluje v srcih mladih in deluje v naših srcih. Če ga prosimo, tedaj naša vzgojna prizadevanja niso zamanj. Včasih moremo sadove tega prizadevanja videti kmalu, včasih moramo dolgo čakati. Bog nam pomaga tudi tedaj, ko ne naredimo vsega odlično. On dopolni naša pomanjkljiva prizadevanja in uvide, če smo le odkritega srca in vanj zaupamo ter veliko molimo za naše otroke in mlade.

Naslov našega razmišljanja se glasi: Vzgajati za ljubezen. Obliki, kako živeti ljubezen, sta tako zakonsko življenje kot tudi duhovni poklic za duhovnika ali Bogu posvečenega moža in žene. Vsakdo more ljubiti le, če je bil najprej sam obdarjen z ljubeznijo. To ljubezen otrok in mlad človek izkusi, če ima dom. Dom obstaja tam, kjer vlada red, ki gradi in ustvarja domačnost. Zato si moramo vzeti k srcu resnico, ki je vsebovana v starem pregovoru: Ohranjaj red in red te bo ohranil. Človek bo postal ljubeč tedaj, ko ne gre z glavo skozi zid, ampak prisluhne tudi drugim in si pusti kaj reči. Pokoščina, ki naj bi jo zahtevali od mladih ljudi z ljubeznijo in modrostjo, jih korak za korakom osvobaja iz močne navezanosti na lastni jaz, ki jo vsak človek na nek način nosi v sebi kot breme. Pokorščina do ljubeče človeške avtoritete in do Boga ter njegove Cerkve usposablja za ljubezen. Tudi mnoge druge kreposti nam pomagajo na tej poti. Res da nas stanejo napora in muke, a nas notranje osvobajajo, nas krepijo, nas napravijo modre in nas privedejo bliže Bogu in ljudem.

Če hočemo imeti jutri krščanske starše in verne duhovnike, sestre in brate, moramo danes zelo resno vzeti nalogo vzgoje. Tej nalogi se hočemo posvetiti z ljubeznijo, zaupanjem in veseljem. Pri tem nam pomaga Sveti Duh.

p. rektor Peter Willi FSO

 

© 2007

Duhovna družina »Delo«

Kotna pot 8, Voglje

4208 Šenčur







top



© 2019 Duhovno središče Voglje, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur, Slovenija