»Blagor čistim v srcu« (Mt 5,8).

Marijino devištvo in njegov pomen za današnji čas

Podjetje za proizvodnjo pralnih praškov je pred nekaj leti delalo reklamo za svoje izdelke z naslednjimi besedami: »Čistost ima prodorno moč«. Kadar veren človek sliši takšne besede, ne pomisli samo na čista oblačila, ki imajo – kakor zatrjuje reklama – prežemajočo moč.
Kristjan poveže reklamno sporočilo in lastno osebo in misli na čistost v globljem smislu. V pogosto umazanem svetu laži, lakomnosti, nasilja in spolne razbrzdanosti izžareva človek, ki ima iskreno, preprosto in čisto srce, resnično prodorno moč. Svet potrebuje čistost. Kot kristjani imamo nalogo, da svoje mišljenje odpremo resnici, da smo v vsem iskreni, da strasti podredimo urejajoči moči Duha in dopustimo, da jih prepoji ljubezen. V tem nam je Devica Marija velika vzornica.

V karizmi duhovne družine »Delo« ima devištvo velik pomen. Pojmuje se v obsežnem smislu kot devištvo vere, duha, srca in telesa. Nekatere ude Cerkve Gospod izvoli, da živijo v popolni vzdržnosti zaradi nebeškega kraljestva. Božja milost jim daje moč, da se odpovedo zakonski skupnosti in vso moč svoje ljubezni podarijo Kristusu in jo zastavijo za rast božjega kraljestva v svetu. Vsi kristjani pa so poklicani, da živijo devištvo vere, srca in duha kakor tudi krepost čistosti v skladu z lastnim življenjskim stanom. Kaj je s tem mišljeno? Kakšno aktualnost ima ta poziv v današnjem svetu? Izhajajoč iz vzora božje matere Marije, vedno Device, želimo odgovoriti na ta vprašanja.

Devištvo vere

Evangelist Luka poroča o ženi, ki jo je prevzel lik Jezusa Kristusa. Samodejno je pomislila na mater tega mladega moža, ki je tako navdušujoče govoril in delal sijajne čudeže. V tej prevzetosti je vzkliknila »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile « (Lk 11,27). Žena, ki nam po imenu ostaja neznana, občuduje tisto mater, kateri je bilo dano, da je smela roditi, hraniti in vzgajati takšnega sina. Gospod pa jo je opozoril na Marijino resnično veličino, ko je dejal: »Še bolj blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28). Gotovo je bila za Marijo odlika, da se je božji Sin utelesil v njenem telesu. Kar pa jo je napravilo resnično veliko, je bila njena odprtost za božjo besedo. Marija je prva, za katero veljajo besede blagrovanja: Blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Kakor noben drug človek je Marija božjo besedo poslušala in jo v življenju uresničevala. Zato je dejal sveti Avguštin: »Marija je bolj blažena zaradi sprejetja Kristusove vere kakor pa zaradi spočetja Kristusovega telesa« (de sancta virginitate 3). Marija je brez slehernega dvomljenja verovala.
V njenem srcu ni bilo pridržkov, ne strahu in ne notranje zaprtosti do Boga. Pridobitev takšne notranje odprtosti bi moralo biti hrepenenje vsakega od nas. Devištvo vere pomeni, da brez okrnjenosti sprejmemo oznanilo evangelija, kakor nam ga Cerkev oznanja in ga aplicira (naobrača) na naše življenje. Lahko pridejo trenutki, ko morda rečemo: »Tega ne razumem. Tu zahteva Cerkev preveč. Glede tega sem drugačnega mnenja.« Če tudi v takšnih trenutkih ostanemo notranje odprti za resnico, se približujemo Bogu in najdemo mir srca. Resnica osvobaja in zagotavlja resnično srečo. Močno razširjeno je mnenje, da je človek lahko dober katoličan, tudi če nekaterih verskih ali moralnih naukov ne sprejme. Ljudje so nazora, da je lastni razum ali lastna vest zadnja instanca, ki odloča o tem, kaj človek v veri sprejme in kaj ne. Deviška vera pa je poslušna vera, vera, ki se povsem izroča Bogu, ki ve, da Bog ne more varati.
Vedno obstajajo resnice, ki so v nasprotju z duhom časa. Koliko ljudem je danes na primer težko priznati edinstvenost Jezusa Kristusa v primerjavi z ustanovitelji drugih religij in se trdno držati tega, da naša vera ni le ena od mnogih poti do Boga, temveč edina prava pot do njega. Drugi se spotikajo ob tem, da umetna oploditev zunaj materinega telesa ni združljiva z redom ljubezni in posredovanja življenja, hotenim od Boga, in je zato nedopustna. Resnično ljubiti Gospoda vključuje pripravljenost, da nauk Cerkve hvaležno sprejmemo v vsej njegovi polnosti in čistosti. V moči deviške vere pravimo kakor apostol Pavel: »Ničesar namreč ne moremo storiti proti resnici; delamo lahko le za resnico« (2 Kor 13,8).

Devištvo duha

Pogovor med nadangelom Gabrijelom in Devico iz Nazareta nam daje vpogled v Marijino mišljenje. Tukaj lahko vidimo, kako verno je Marija razmišljala. Potem ko ji je božji poslanec naznanil, da bo rodila sina in da naj mu da ime Jezus, Marija vpraša: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« (Lk 1,34). To vprašanje izpričuje najprej, da Marija angelovega naznanila ni sprejela popolnoma pasivno. Vera ne nadomesti človekovega mišljenja, ampak ga izziva, razširja njegovo obzorje in ga odpira za božje misli in načrte. Ljudje, ki verujejo, postavijo vse moči svojega duha v službo odrešenjskega dela. Ko je Marija slišala angelove besede, je bila postavljena pred težavo, ker je bila nepričakovano soočena z neko dvojno, navidez nasprotujočo poklicanostjo: po eni strani je čutila notranji klic k deviškemu življenju, ki ji je govoril, da ne pozna moža. Po drugi strani ji je angel sporočil, da bo rodila sina. Njeno čisto in verno mišljenje se je v teh razmerah pokazalo v tem, da nadangelove napovedi ni zavrnila. Ona ni rekla: To je nemogoče Zastavila je zgolj vprašanje: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« V besedi »kako« zasije deviškost njenega mišljenja. Ne izgovarja nobenega nevernega »ne« do božjega načrta, ampak veren »kako«, ki daje prostor božjemu delovanju. Angel priskoči na pomoč njenemu razmišljanju in opozori na Elizabeto, ki je nad slehernim človeškim pričakovanjem še v starosti spočela otroka. Namig, da Bog more storiti reči, ki se po človeško zdijo nemogoče, zadostuje ponižni dekli iz Nazareta in se dá povsem na razpolago Bogu in njegovemu delovanju.
Marijino mišljenje je bilo preprosto in globoko. Njen duh ni bil zapleten, naiven, egocentričen ali zaprt vase. Povsem je bila usmerjena na Boga in ni poznala tiste oblike mišljenja in govorjenja, ki nas ljudi pogosto pusti obstati pri nas samih. Mati Julija piše glede tega: »Marija v sebi ne pozna razčlenjujoče samozavesti, ki jo kot grenki sad rodi naša razcepljenost in notranja razdeljenost. V njej ni ničesar življenju tujega, kar ne bi bilo dozorelo. Nasprotno: vse čudovito in vse brezmejno veliko njene poklicanosti k materinstvu, vse njeno zaročniško in materinsko sodelovanje z božjim načrtom odrešenja izvira iz njenega čistega, brezmadežnega Srca, iz njenega preprostega, čistega božjega otroštva, katerega je nosila v sebi nedotaknjenega v deviški, služeči zvestobi.«
Od Marije se lahko učimo razkrinkati »očeta laži« (Jn 8,44). Ona nam pomaga, da ne dopustimo, da prodrejo v naše misli dvom, izgovori in polresnice, ošabnost, ljubosumnost in nezaupanje do Boga. Devištvo duha pomeni, da bedimo nad svojim mišljenjem in svojim mislim ne pustimo enostavno proste poti. Pavel nas poziva, naj podremo trdnjave, razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga (prim. 2 Kor 10,4). Z apostolom naj rečemo: »Vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu« (2 Kor 10,5). Obstajajo resnične in dobre misli, ki nam odpirajo nove svetove in nas usmerjajo na Boga, ki je naše najvišje dobro. Obstajajo pa tudi nevarne misli, ki od znotraj spodkopavajo zvestobo do vere in Cerkve, ljubezen do zakonskega partnerja ali do duhovniškega ali Bogu posvečenega poklica in človeka vodijo na slaba stranpota. Pavel ob priliki izraža svojo bojazen spričo tega, da bi se kristjanom v Korintu utegnile »misli skaziti in oddaljiti od preprostosti, čistosti do Kristusa« (2 Kor 11,3).
Devištvo duha pomeni, da človek v ponižnosti usmerja lastne misli vedno znova na Boga in na njegovo resnico. Ljudje s takšno naravnanostjo se odprejo slehernemu žarku resnice, ki jih doseže, in so popolnoma pošteni in iskreni v svojih namerah, v svojih besedah in dejanjih. S čisto naravnanostjo poslušajo glas svoje vesti in hkrati postavijo vse svoje duhovne moči v službo božjega kraljestva. Če smo takšni ljudje, prejmemo božjo modrost in lahko upravičeno računamo z božjo pomočjo in božjim blagoslovom.

Devištvo srca

Od prvega greha Adama in Eve naprej je človekovo srce razdeljeno. Greh moti našo notranjo usklajenost, našo edinost z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Pri Mariji se to ni zgodilo. Bila je prosta krivde izvirnega greha in vsake osebne krivde. Vse njeno življenje je pripadalo Gospodu. V trenutku njene poklicanosti se je dala brezpogojno na razpolago Bogu, brez vsakršnega »ja, ampak«. Ni bilo trenutka v njenem življenju, ko bi svoj »da« umaknila ali ga ne bi živela v polnosti. Na poti naše vere nam pomaga, da pridemo do čiste in popolne podaritve Bogu.
V evangeliju pravi Jezus: »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Lk 16,13). S temi besedami nas Jezus svari pred vsako obliko malikovanja, kompromisa in pred nepoštenostjo. Svet ne potrebuje polovičarskih kristjanov, ampak može in žene, prek katerih luč evangelija prodre na vsa področja življenja. Svet potrebuje pristne in verodostojne pričevalce. Neiskreno je, če človek od drugih zahteva krepostno življenje, sam pa se za to ne trudi; če napake drugih kritizira, sam pa ne oblikuje stalno svojega karakterja; če druge obtožuje, svoje lastne grehe pa zakriva z opravičevanjem. Ni pravilno, če starši molijo za močno vero pri otrocih, na pot pa postavljajo ovire, kadar otroci začutijo poklic v duhovniško ali Bogu posvečeno življenje.
Da ohranimo devištva srca, se moramo boriti zoper poželenje mesa. Pri tem nam pomaga čist pogled, obvladovanje čustev in fantazije, zavračanje slehernega odobravanja nečistim mislim, ki zapeljujejo s poti božjih zapovedi na stranpota. Pri tem je pomembna tudi zdrava sramežljivost, ki varuje človekovo intimno področje, ščiti skrivnost osebe, vabi k potrpežljivosti in zmernosti v ljubezenskem odnosu; daje, da se izbere dostojna obleka in spodbuja diskretnost.
Mati Julija piše v eni od molitev k Mariji: »Ti si vse uresničila, kar je Bog od tebe pričakoval«. To naj bi bila želja slehernega od nas: uresničiti to, kar Bog od nas pričakuje – z veseljem in s popolno podaritvijo, v deviškosti srca.

Devištvo telesa

Od vsega začetka je Cerkev izpovedovala, da je Marija spočela božjega Sina v svojem telesu po delovanju Svetega Duha in brez sodelovanja moža. Kakor potrjuje Katekizem katoliške Cerkve, »razkriva Marijino devištvo«, da ima Bog »absolutno pobudo v učlovečenju« (KKC 503), da je Jezus novi Adam, ki uvaja novo stvarstvo. Sin Device Marije prihaja povsem od Boga in vsi, ki hočejo postati njegovi bratje in sestre, morajo biti rojeni na novo, od zgoraj. Deležnost pri božjem življenju ne prihaja »iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga« (Jn 1,13).
Danes se soočamo v veliki meri z močno in včasih bolestno čezmerno seksualnostjo. Hoče se premagati dozdevno sovražnost do telesa prejšnjih časov in v polni meri okusiti opojnost ljubezni, tudi v njeni spolni razsežnosti. Vendar se ravno na tak način človekovo telo ne spoštuje v dostojanstvu, ki ga hoče Bog. Papež Benedikt XVI. piše o tem v okrožnici Deus caritas es (Bog je ljubezen): »Način poveličevanja telesa, ki ga doživljamo danes, je varljiv. Do ’seksa‘ ponižani eros je postal blago, zgolj ’stvar‘, ki jo lahko kupimo in prodamo. Še več, človek sam je postal blago. Dejansko to res ni veliko človekovo priznanje (‚da‘) lastnemu telesu« Človek, ki ga sestavljata duša in telo, lahko samo tedaj doseže resnično srečo in pristno ljubezen, če je pripravljen, da gre »pot vzpona (askeze), odpovedi, očiščenja in ozdravljenja« (št. 5). Krepost, ki nas na tej poti vodi naprej, je čistost. Ta krepost nam pomaga, da ne dopustimo, da nas obvladuje spolna strast, ampak da spolnost, ki spada k naši moškosti ali ženskosti kot dragocen Stvarnikov dar, na dorasel in zrel način integriramo v svoje življenje. Kaj to pomeni praktično?
Vsak krščen je poklican k čistosti. Za zakonce pomeni to, da ostanejo povezani med seboj v odkritosrčni ljubezni in ohranjajo drug drugemu zvestobo, dokler jih ne loči smrt. Poklicani so, »da ohranijo svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga« (1 Tes 4,4-5). To vključuje tudi, da v odgovornem starševstvu izbirajo metode naravnega uravnavanja rojstev, kadar resni razlogi nasprotujejo sprejemu naslednjega otroka, a pri tem se zavestno odpovedo protispočetnim sredstvom, kakor zahteva okrožnica Humanae vitae (O človeškem življenju) papeža Pavla VI. Če tako delajo, bodo opazili, da postAja njihova medsebojna ljubezen močnejša in iskrenejša. Takšni zakonci so v veliko spodbudo mladim, neporočenim ali ovdovelim ljudem za življenje v vzdržnosti. Vrh tega lahko s svojim zgledom in pričevanjem pomagajo parom, ki se pripravljajo na zakon, da se s pomočjo božje milosti podajo v zakon v čistosti.
V resnično pomoč mladostnikom so lahko skupine in gibanja, ki spodbujajo k temu, da zorijo v prisrčnem prijateljstvu z Jezusom in da se obvežejo k vzdržnosti pred zakonom (na primer True Love Waits). Po nekaterih krajih razširjena posvetitev Mariji krepi mlade ljudi prav tako v prizadevanju, da z veselim srcem živijo krepost čistosti. Ker so otroci danes po medijih, v šoli, da, celo v otroškem vrtcu preplavljeni s pogosto enostranskimi informacijami o spolnosti, bi radi prosili starše, da so pri vzgoji na to področje še posebej pozorni in pravočasno spregovorijo o tem.
V današnjem času je bolj kot kdajkoli potRebno tudi pričevanje ljudi, ki živijo v celibatu in v deviški ljubezni. V vsakem času izbira Gospod fante in dekleta, ki se prostovoljno, »zaradi nebeškega kraljestva« (Mt, 19,12), odpovedo visoki dobrini zakona, ki vso svojo ljubezen podarijo Kristusu in se kot duhovni očetje in matere žrtvujejo za ljudi. Njihovo življenje je velik božji dar za Cerkev in za svet močno znamenje, ki ga ni mogoče spregledati. Če duhovniki in Bogu posvečeni svojo poklicanost živijo z veseljem, imajo s svojim načinom življenja velik vpliv na ljudi in so tako rekoč dokaz za to, da človek v Kristusu najde pravo in trajno srečo.

Zorenje v ljubezni

Devica Marija nam je v spodbudo, katerokoli poklicanost že imamo. V njej je povsem uresničen blagor: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Kaj je mišljeno s tem blagrom? V Katekizmu katoliške Cerkve beremo: »’Čista srca‘ pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost (rectitudo), ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).

Marija nam lahko in nam hoče pomagati, da bi storili vse za ohranitev ali za ponovno pridobitev čistosti srca. Tedaj bomo sposobni častiti Boga v duhu in resnici in prepoznati njegovo dobroto na obličju Jezusa Kristusa. Čisto srce je pogoj, da bomo nekoč gledali Boga za vedno. Že danes nas čisto srce usposablja, da vidimo svet v božji luči, da v drugih ljudeh odkrijemo Stvarnikovo podobo in da sprejemamo lastno telo kot tempelj Svetega Duha in kot sled božje lepote.
Marija nas želi oblikovati v ljudi, ki ljubijo. Devištvo njene vere, njenega duha, njenega srca in njenega telesa nas poziva, da tako, kakor ona, postanemo povsem last božje ljubezni in rastemo v ljubezni vse do poslednjega diha našega življenja. Marijino življenje je za ljudi dar božjega usmiljenja. Z materjo Julijo jo hočemo prositi: »Pomnožuj v meni žejo po tvoji ljubezni «
Sveti oče piše v svoji okrožnici o krščanski ljubezni, naj gledamo na Marijo in jo prosimo njene pomoči: »Marija je v resnici postala mati vseh verujočih. K njeni materinski dobroti kakor k njeni deviški čistosti in lepoti prihajajo ljudje vseh časov in vseh koncev sveta v svojih stiskah in svojih upih, v svojem veselju in trpljenju, v svoji osamljenosti in v občestvu. In vedno izkušajo dar njene dobrote, izkušajo neizčrpno ljubezen, ki jo deli iz dna svojega srca… Sveta Marija, Mati božja, ti si svetu podarila resnično Luč, Jezusa, tvojega Sina – božjega Sina. Ti si se povsem izročila božjemu klicu in si tako postala vir dobrote, ki iz njega priteka. Pokaži nam Jezusa. Vodi nas k njemu. Uči nas spoznati ga in ga ljubiti, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta« (št. 42).

© 2006

Duhovna družina »Delo«







top



© 2019 Duhovno središče Voglje, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur, Slovenija