Premišljevanje v duhu matere Julije Verhaeghe

»Ne bojte se biti svetniki tretjega tisočletja.« Tako je pokojni papež Janez Pavel II. zaklical mladim na svetovnem dnevu mladih leta 2000 v Rimu. Njegova velika želja je bila prebuditi hrepenenje po svetosti v mnogih srcih. S številnimi razglasitvami svetnikov v svojem pontifikatu nam je usmeril pogled na može in žene, ki so resno vzeli Kristusov poziv v govoru na gori: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Papež Benedikt XVI. prav tako usmerja naš pogled k svetnikom. Na svetovnem dnevu mladih v Kölnu je dejal: »V njihovem življenju prihaja do izraza bogastvo evangelija kakor v veliki zgibanki podob. Oni so sled božje svetlobe, ki jo je on sam zarisal in jo zarisuje skozi zgodovino… V vzponih in padcih zgodovine so bili oni resnični prenovitelji, ki so vedno znova izvlekli zgodovino iz temnih dolin, v katerih ji preti, da potone, in ki so vedno znova prinesli vanjo toliko luči, da lahko – če tudi mogoče z bolečino – pritrdimo božji besedi na koncu poročila o stvarjenju: Dobro je.«

S temi besedami se papeža navezujeta na enega najpomembnejših naukov drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki pravi, »da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni« (LG 40). Svetost je torej véliki cilj vseh kristjanov. »To je namreč božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3). Svetost temelji na krstu, pri katerem smo bili osvobojeni izvirnega greha, bili obdarjeni s posvečujočo milostjo in bili sprejeti v veliko družino svete Cerkve. Z molitvijo, s poslušanjem božje besede in z vernim prejemanjem zakramentov, predvsem svete evharistije, nam Gospod dan za dnem daje moč za napredovanje na poti svetosti. Ta pot zahteva uporabo vseh naših moči v »dobrem boju« (1 Tim 1,18). Mati Julija je v zvezi s tem prizadevanjem opozorila na nevarnost, ki nasprotuje krščanski popolnosti: človeški perfekcionizem. Nekoč je zapisala: »Obstaja velika razlika med tem, kar mi imenujemo ‚popolnost‘, in ‚krščansko popolnostjo‘, ki jo je ob svojem prihodu Kristus oznanjal in v ljubezni posredoval.«

Človeški perfekcionizem

Veličino in lepoto resnične popolnosti lahko jasneje dojamemo, če najprej na kratko razmislimo o njenem prividu, človeškem perfekcionizmu. Mati Julija, ki je jasno videla notranjo stisko človeka našega časa, je dejala: »Otroci današnjega časa so zelo podvrženi perfekcionizmu.« Človeški perfekcionizem je ideal popolnosti, ki ne prihaja od Boga, ampak ga napravi človek, ki se želi uresničiti po svojih lastnih predstavah in s svojo lastno močjo. Če zapademo tej naravnanosti, smo preveč zaposleni sami s seboj in svojimi lastnimi mislimi. Potem iščemo človeško popolne reči: svet brez greha, zakonskega partnerja brez slabosti, predpostavljene osebe brez napak. Kot posledica tega pride pogosto do malodušja, jeze in do določene nesposobnosti, da bi videli dobre strani soljudi in bili zanje hvaležni. Perfekcionizem lahko močno bremeni skupno življenje, edinost zakonskih partnerjev, medsebojno zaupanje med ljudmi in ozračje na delovnem mestu.

V končni fazi je prefekcionizem oblika napuha. Če smo zapadli perfekcionizmu, nam je težko odpovedati se lastnim mislim in predstavam. Tedaj sicer ustvarjamo sodbe, ki vsebujejo jedro resnice, vendar nam manjka ljubezni, dobrote in naklonjenosti. Posrečeno je mati Julija pripomnila: »Krepost brez ljubezni vodi k perfekcionizmu. Kristjan ne sme biti ‚gentelman‘, ki išče perfektne reči iz samoljubja.« Kadar se v skupnem življenju ali pri delu razširi perfekcionizem, nastane navadno napeto ozračje. Tedaj zadostujejo majhne napake ali nesporazumi, da sprožijo hude besede.

V perfekcionistični naravnanosti se neredko primerjamo z drugimi ljudmi in stremimo za idealom, ki smo si ga napravili sami, idealom, ki ne ustreza podobi, ki jo je Bog zasnoval o nas. Z velikim naporom skušamo uresničiti svoj lastni ideal, namesto da bi z veseljem služili s tistimi darovi, ki nam jih je Bog podaril. Nekateri starši napravijo to napako, če se nočejo odpovedati lastnim predstavam o svojih otrokih. Če smo iskreni, bomo morali verjetno vsi priznati, da smo včasih tako zelo zaposleni z lastnimi mislimi, da premalo vidimo trpljenje drugih in številne stiske v svetu. Krščanska popolnost Izhodišče krščanske popolnosti ni lastni jaz, ampak Jezus Kristus, učlovečeni božji Sin. Kot verni ljudje gledamo najprej na Gospoda in potem v njegovi luči na druge in na nas same. Tako se odtrgamo od idealov, ki izvirajo iz samovoljnega mišljenja in hotenja, in odpremo svoj razum in svoje srce za Kristusa in njegovo odrešilno ljubezen. V tej šoli se učimo tiste naravnanosti, ki nas ozdravlja človeškega perfekcionizma in nas vodi naprej po poti resnične svetosti.

Ljubezniv pogled

Jezus Kristus, Sveti, je prišel v svet greha, da poišče in najde in pripelje domov v Očetovo hišo izgubljeno ovco, padlega človeka. Njegovo srce je bilo polno ljubezni in ne kritike, miru in ne nezadovoljstva, polno dobrote in ne jeze nad slabim svetom. Tudi če je razkril greh in trdosrčnost ljudi, se je vedno trudil zdraviti ranjena srca z balzamom ljubezni. Mati Julija je nekoč duhovito dejala, da bi moral Jezus vse apostole poslati domov, če bi bil perfekcionist. Kajti ti so bili nepopolni in so imeli svoje grehe in napake. Celo Peter, prvi med njimi, je imel svoje posebnosti in značajske slabosti. Hkrati pa je bil mož, ki je Gospoda odkritosrčno ljubil in bil pripravljen dati si kaj dopovedati. Jezus, božji vzgojitelj, se je srečeval z njim in drugimi apostoli z veliko potrpežljivostjo, odločnostjo in milobo. Pomagal jim je, da se dvignejo iz svojih slabosti in svoje grešnosti. Učil jih je predvsem, da odprejo svoje srce za njegovo luč, njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen.
Jezusov način ravnanja do ljudi nam pravi: Ne glej s perfekcionističnimi mislimi na druge in na samega sebe Začni sleherni dan s tem, da daš prostor ljubezni v svojih mislih, govorjenju in ravnanju Le ljubezen nas usposablja, da se učimo druge tako videti, kakor resnično so. Samo ljubezen ustvarja ozračje, v katerem so možne spremembe in rast. Bog ne pričakuje od nas človeško perfektne reči, ampak podaritev in ljubezen. On ne pričakuje, da pred njim blestimo, ampak da z dobroto žarimo od znotraj navzven. Pred Bogom ni potrebno, da nastopimo kot junaki, ampak storiti moramo le eno: ljubiti, ljubiti, ljubiti. Pot spreobrnjenja od človeškega perfekcionizma h krščanski popolnosti je pot od napuha k ljubezni, od navezanosti na samega sebe k podarjanju, od jaza k Bogu in bližnjemu. Mati Julija je rekla: »Kar delamo, ni potrebno, da je samo na sebi perfektno/popolno. Mnogo bolj naj bo osnovni motiv našega stremljenja in truda božja čast in poveličevanje Boga.«

Pripravljenost odpustiti

V svojem življenju je Jezus grehe vedno znova odpustil in nam zapovedal, da odpustimo »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22), torej vedno. Ko se je po vstajenju srečal z apostoli, ki so ga iz strahu v bridkih urah trpljenja zapustili, jim ni nič očital. Prinesel jim je velikonočni mir. In Petru, ki ga je trikrat zatajil, se ni bilo treba javno izpovedati krivde in na dolgo razlagati svoje zatajitve. Gospodu je moral izkazati le vso svojo ljubezen.
Če stremimo za krščansko popolnostjo, smo pripravljeni odpustiti. Ljubezen do Gospoda in zaupanje v njegovo usmiljenje nam dajeta moč za to. Kot perfekcionistom nam je težko odpustiti drugim in v vsej preprostosti priznati osebne napake. Preveč se osredotočamo na plevel greha in se zato ne moremo veseliti nad pšenico ljubezni, ki je tudi prisotna. Medtem ko zatiramo plevel, škodujemo tudi pšenici. V tej skušnjavi smo pogosto zamerljivi in ohranjamo v svojem mišljenju register krivd svojih in tujih napak. Tako ne dosežemo notranjega miru in prave sreče, čeprav morda naredimo marsikatero dobro delo. Ali ni škoda, če nam manjkata vedrina duše in veselje ob Bogu?
Vsaka človeška skupnost živi od odpuščanja. Ker nam je Gospod podal svojo odpuščajočo roko, jo moramo podati tudi drug drugemu, moramo odpustiti tudi samim sebi. Ker nas Bog sprejema, smemo in moramo sprejemati tudi sami sebe in druge, čeprav mora še marsikaj rasti in zoreti. Človek, ki stremi za pravo popolnostjo, je človek upanja. Zna se nasmejati celo nad lastnimi napakami. Rad si pusti pomagati. Z veselim pogumom začenja vsak dan znova. V tem smislu je mati Julija ob nekem prazničnem dnevu pozvala: »V luči današnjega dne se soočimo drug z drugim na novo, kakor da bi se srečali prvič. Pozabimo vse, kar smo ohranili v svojem spominu. Začeti hočemo na novo v milosti in v veri.« Ali ni tolažilno, da lahko v Kristusovi ljubezni vedno znova začnemo na novo?
Seveda ljubezen, ki je ni mogoče in se je ne sme ločiti od resnice in pravičnosti, zahteva, da v različnih okoliščinah zavzamemo stališče in rečemo jasno besedo. Vedno znova se je Jezus z jasno besedo odločno uprl grehu in zlu. V času, v katerem sta zelo razširjena napačno pojmovanje ljubezni in usmiljenja, tega ne smemo pozabiti. Napačno popuščanje in napačna dobrota vodita k številnim kompromisom z grehom. Ravno ljubezen je, ki nas obvezuje, da greh premagujemo.

Preprostost srca Neredko je prišel Jezus v spor s tistimi ljudmi, ki bi jih mogli imenovati religiozne perfekcioniste njegovega časa. Vedno znova je bil vpleten v soočanja s tistimi farizeji in pismouki, ki so se pred ljudstvom kazali perfektne in so hoteli zakriti svojo neiskrenost in grešnost. Niso bili pripravljeni spremeniti svojega mišljenja in postati ljudje preprostega srca. Preveč skrbi so imeli s tem, kaj bodo drugi o njih mislili, in so pozabili, da je bistveno to, kako Bog misli o nas. Bili so ujeti v napuh – v greh, ki najbolj boleče prizadene Odrešenikovo Srce. V napuhu človek zapre svoje srce in postane nesposoben sprejeti božje usmiljenje. Ker Gospod spoštuje človekovo svobodo, je tako rekoč »nemočen« pred napuhnjenim človekom. Naša dejanska tragika ni v tem, da pademo, ampak da si nočemo pustiti pomagati in dovolj hitro vstati. Biti svet ne pomeni biti brez napak, ampak Boga in bližnjega ljubiti iz vsega srca in se pri vsakem odpuščanju prepustiti božjemu usmiljenju v vsej preprostosti in ponižnosti. Krepost ponižnosti razvozlja vozel zapletenih miselnih tokov in prežene iz srca nevihtne oblake nezadovoljstva in jeze. Ponižnost je bila pot Boga do ljudi. Je tudi pot človeka k Bogu, pot k edinosti v naših družinah in skupnostih, pot k miru v svetu.

Služenje Cerkvi

Svetniki se niso boječe ukvarjali s svojo lastno svetostjo. Svojo ljubezen so podarjali Gospodu in soljudem, njihova skrb je veljala Cerkvi. V tem smislu pravi mati Julija: »Služi sveti Cerkvi, skrivnostnemu Kristusovemu telesu, in Bog sam bo skrbel za tvojo svetost.« Bog zdravi in posvečuje tiste, ki se podarjajo kot očetje ali matere za otroke, kot diakoni in duhovniki za vernike, kot škofje za svoje škofije, kot Bogu posvečeni za svojo skupnost, kot verniki za soljudi. »Ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). Kdor ljubi in služi, izstopi iz številnih vezi, ki ga vežejo na samega sebe, in ravno s tem pride do samega sebe. Povsem zaupa v božjo milost in hkrati stori vse, kar zmore. Stremi za tem, da v vsem ugaja Bogu in vsak dan v zvestobi izpolnjuje svoje stanovske dolžnosti.

Popolnost je véliki cilj našega življenja. Lahko jo dosežemo in jo bomo dosegli, če bomo ljudje ljubezni, odpuščanja, preprostosti in pripravljenosti za služenje. Resnična ponižnost nas vodi k božjemu Srcu in k spoznanju resnice. Usposablja nas, da uresničimo to, kar Bog od nas pričakuje. Kajti »njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli« (Ef 2,10).

Mati Julija nas spodbuja, da stremimo za resnično svetostjo, da bomo živi udje Cerkve in božja orodja v svetu: »Današnja Cerkev potrebuje bolj kod kdajkoli svetnike. Izprosimo svetost drug za drugega in rastimo v njej, da bomo slavili Boga in da bomo sposobni in rodovitni za božjo službo med ljudmi.«