Peti dan, 8. oktober 2017
Drugo prikazanje 13. junija 1917

Zbralo se je okrog štirideset do šestdeset ljudi. Pastirčki so pokleknili pred črniko in skupaj z navzočimi začeli moliti rožni venec. Nebeška Gospa je vidcem naročila, naj se naučijo brati. Lucija jo je zaradi vedno večjega trpljenja prosila, naj jih vzame v nebesa. Gospa je odgovorila: “Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.” Zaradi tega, ker bosta bratranec in sestrična kmalu odšla v nebesa in ker je morala veliko trpeti, je Lucija žalostna vprašala: “Bom ostala tu sama?!” Marija jo je potolažila: “Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.” Kakor pri prvem prikazanju jih je tudi zdaj nebeška Gospa obsijala z odsevom neizmerne svetlobe. V njej so se čutili kakor potopljeni v Boga. Luciji se je zdelo, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, ona pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Na dlani Marijine desne roke je bilo srce, obdano s trni, ki so se vanj zabadali. Otroci so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. To videnje jim je pomagalo, da so od tega dne naprej v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Sploh je pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca v fatimskih sporočilih zelo naglašena.