30. aprila 2014, to je pred dvema letoma in pol je bil izdan odlok o začetku škofijskega postopka za beatifikacijo prof. dr. Antona Strleta. Namen tega dela postopka je zbrati gradivo in pričevanja, ki dokazujejo junaško stopnjo kreposti.
Božji služabnik Strle se je rodil na god sv. Neže 21. januarja 1915. Lansko leto smo v njegovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico obhajali 100. obletnico njegovega rojstva. Komaj štiri leta mu je bilo, ko mu je umrl oče, pri 17. letih pa še mati.
Mladost je preživljal na paši in ko mu še ni bilo 10 let je doživel temeljno spreobrnjenje. Porodila se mu je misel, kako lepo bi bilo, če ne bi bilo Boga. Tedaj bi bilo vse dovoljeno. Nekaj časa je ob tej misli užival, nato pa se je zavedal, da je zelo grešil in je bil nekaj dni ves zmeden in ob živi zavesti, kako je s tem grešil in nekaj noči zaradi tega ni mogel spati. Neprestano je molil kesanje. Po nekaj dneh pa ga je prevzel notranji mir in popolna gotovost glede obstoja osebnega Boga, ki je hkrati svet, pravičen in usmiljen. Sam pravi, da je bil to odločilni dogodek v njegovem življenju in da se po tem ni kaj dosti spremenil. Jasno pa je videl, da je ravno nasprotno res. Svoboden sem, če se podredim Bogu. Tako si je za novomašno geslo ob posvečenju leta 1941 izbral: Povsod Boga!
Rodil se je med prvo svetovno vojno, za duhovnika je bil posvečen med drugo svetovno vojno. Ob mašniškem posvečenju je prosil Boga, da naj mu podari vsaj kakšni dve leti, pa mu je bilo podarjeno kar 62 duhovniških let. Pet let in pol je bil po vojni zaprt, od 1956. leta dalje je bil profesor na TF, ves čas pa tudi intenzivno v dušnem pastirstvu, še posebno veliko časa je preživel v spovednici in je bil iskan spovednik. V sluhu svetosti je umrl pred 13-imi leti 20. oktobra 2003.
Apostol Pavel v današnjem drugem berilu poudarja pomembnost dela. Ko sedaj urejamo Strletovo pismeno zapuščino, se vsi sprašujemo, kje je našel čas in energijo, da toliko naredil. Na metre tipkanega gradiva se je ohranilo. B.s. Strle je bil garač. Kljub neprestanim težavam z zdravjem je zelo intenzivno delal. Ohranjenih je okoli 700 naslovov objavljenih del. Sam se je držal načela, da je poleg molitve vsaj 8 ur na dan intenzivno delati. Zanimivo je, da je podobno kot papež Benedikt XVI. zelo poudarjal vrednost kmečkega dela, ki je bilo zlasti po drugi svetovni vojni zelo zaničevano.
Hkrati pa je prof. Strle gojil intenzivno duhovno življenje. Današnja božja beseda govori o tem, kako se ne smemo bati, če nastopijo krivi preroki in preganjanja. B.s. Strle se je soočal v svojem življenju z obojim. Kje je črpal moč za svojo neomajno zvestobo? Odgovor se glasi: iz molitve, evharistije, iz predanosti Mariji.

1. Molitev

Glede duhovnikov je b.s. Strle vedno zagovarjal mnenje, da naj bi poleg maše, obveznega brevirja in enega dela rožnega venca vsak dan vsaj pol ure bili v premišljevanju povezani z Bogom.
Glede vernikov pa je npr. v pridigi, ki jo je imel 2. adventno nedeljo 1958 v Planini pri Rakeku dejal: »Brez molitve so vsa druga dejanja brez vrednosti. Treba je, da vsak človek ostvari osebno zvezo z Bogom po molitvi. Tudi ozdravljenje družin bo prišlo iz ozdravljenja molitvenega življenja v družini. Molitev »angelskega češčenja« naj bo v družini dnevni program. Molitev mora biti nekaj osrednjega. Če ne sprejmemo z vso možno resnostjo naročila iz Lurda in Fatime, ostane vse drugo prizadevanje in ubadanje zastonj. Kako da ne bi družina zmogla vsaj nekaj minut žrtvovati in moliti vsej eno desetko rožnega venca vsak večer? Zdaj pozimi pa res ni nobenega izgovora… Sobota in večeri pred prazniki naj bodo še posebno topli, molitev skupna, večerja skupna, skupni razgovori.«
Kadar je sam molil angelovo češčenje, ga je redno molil kleče. Prvi RV je zmolil že zjutraj na poti k uršulinkam, kamor je odhajal že kmalu po peti uri zjutraj. Običajno to ni bil edini RV. Čez dan so sledili še drugi deli.
Božji služabnik prof. dr. Anton Strle je bil človek molitve. Z zgledom in besedo pa je tudi druge spodbujal k molitvi, saj je bil trdno prepričan, da brez molitve ni vere in tudi ne krščanskega življenja.

2. Evharistija

Božji služabnik Strle je imel navado vsak dan eno uro adorirati pred Najsvetejšim.
Sv. maša pa mu je bila tako središče njegovega življenja, najpomembnejša stvar. V Strletovi zapuščini je cela vrsta listov, ki nimajo navedenega ne datuma ne kraja. Na enem od teh listov je zapisal: »Ne moremo se obvarovati propadanja, če ne uživamo sv. Rešnjega telesa. Ne moremo imeti dovolj moči sredi puščave tega življenja, sredi napadov notranjih in zunanjih sovražnikov.« Na drugem listu beremo: »Evharistija je vrelec, iz katerega naj zajemamo. Če ne uživamo evharistije, je podobno kakor bi rastlini porezali korenine. Kmalu se bo posušila.« Na tretjem listu: »Da bi bilo naše življenje posvečeno, je potrebno iti vsako nedeljo k sv. maši. Brez tega bomo vedno bolj propadali.« V neki pridigi pa je povedal o samem sebi izkušnjo iz prestajanja zapora. Takole pravi: »Duhovnika, ki je moral veliko trpeti, in sicer brez kake posebne krivde, so vprašali, če se je kdaj kesal, da je postal duhovnik. ‚Nikdar! Gotovo, včasih je bilo hudo, toda sredi mojega srca je bil vedno neizrekljiv mir. Čutil sem stalno, da mi je Gospod pokazal posebno dobroto, ko me je prepustil trpljenju. Živo sem čutil Gospodovo navzočnost v meni. Ne morem biti dovolj hvaležen Gospodu ravno za ta leta trpljenja. Težko, če je bil kdo tako srečen sredi razkošja, kakor sem bil jaz v jedru svojega bitja srečen tedaj, ko sem hodil okoli razcapan in izstradan.« Pri neki pridigi za veliko noč pa je dejal: »Brez evharistije ni krščanskega življenja. Brez vira življenja življenje usahne. Je naša tolažba v težkih urah življenja. Brez hrane ni moči. Brez evharistije je naše življenje pusto, prazno, brez srca.«
Kar nekajkrat je prof. Strle v pridigah omenil, kako se je kot dijak skupaj z dve leti starejšim rojakom Andrejem Makovcem vračal domov na božične počitnice. Z vlakom sta se pripeljala do Rakeka, nato pa je bilo treba iti peš. Ravno je zapadlo veliko svežega snega in sta morala gaziti dolge kilometre. Prof. Strle je začel omahovati. Ob pomoči Andreja Makovca je s skrajnimi napori prišel do hiše Makovčevih sorodnikov, kjer sta se odpočila in okrepčala. Nato je brez težav nadaljeval pot. Brez prijatelja in brez okrepčila bi omagal in zmrznil. Vedno znova je prof. Strle dejal, da ga to spominja na evharistijo, ki nam da moč, da ne omagamo, moč, da duhovno ne umremo.

3. Marija

Prof. Strle je bil velik Marijin častilec. Ko mu je pri 17. letih umrla mama, si je zavestno izbral božjo Mater za svojo mamo. Njej se je že kot bogoslovec posvetil po navodilih sv. Grigniona Montfortskega. Tej posvetitvi je ostal zvest vse do smrti. Nunciju Jurkoviču je b.s. Strle pol leta pred smrtjo pisal: »Pričakujem, da me bo Gospod kmalu odpoklical. Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: ‚Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!« (sv. Ludvik Gr. Montf.).‘ Ta vzklik je dolga leta ponavljal vsak dan, včasih celo večkrat čez dan: »Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!«

Molitev, evharistija, Marija: to so trije temelji Strletove duhovnosti, trije temelji njegove svetosti, trije viri, ki so mu dajali moč, da je v junaški stopnji živel kreposti.

Povabim vas, da se b.s. Antonu Strletu tudi vedno znova priporočate. Na razpolago so molitve za njegovo beatifikacijo. Na njegovo priprošnjo je bilo že več izrednih uslišanj. Za eno ozdravljenje na njegovo priprošnjo celo upamo, da bomo mogli začeti uraden postopek za priznanje čudeža. Vsi skupaj molimo, da bi postopek za njegovo beatifikacijo dobro potekal in da bi, če je božja volja, bil čim prej uradno razglašen za blaženega in nato za svetnika in bi nam tako s svojim vzorom, zlasti pa s svojo priprošnjo bil naš priprošnjik pri Bogu.