Misli o obiskovanju sv. Rešnjega telesa

Osnutek pridige je ohranjen v pismeni zapuščini prof. Strleta. Iz vsebine se vidi, da je pridigo imel v času svojega službovanja v Planini pri Rakeku (1952-1957) in sicer dvakrat, enkrat v župnijski cerkvi in nato še na Planinski Gori, zato je v odstavku, ki se na nanaša na Planinsko Goro, pripisal s svinčnikom Gora.

Večkrat slišimo, kako so ti in ti ljudje podivjani. Kaj je vzrok? Če malo bolj premislimo, bomo videli, da je nazadnje vzrok takšne divjosti končno v tem, da je premalo stika z Jezusom Kristusom. Kakor hitro se ljudje začno oddaljevati od Gospoda, se tako zelo rado zgodi, da izgubijo tudi dobroto in ljubezen, katero nas je učil Zveličar bolj z zgledom kot z besedo. Balzac je rekel, da je krščanstvo edino, ki more človekovo divjost, ki je pri njem na dnu, res krotiti, vsaj nekoliko krotiti – kajti vemo, da se človek tako trdovratno upira s svojo svobodno voljo.

Tedaj se mi je šele utrdila vera v katoliško Cerkev, ko sem videl, kako je ta Cerkev s svojim zakramentalnim življenjem, zlasti pa v sv. Rešnjem telesu nekaj čisto posebnega, kako velik vpliv, kako blažilen vpliv ima na človeka.

(Za Goro) Mati božja, ki smo se ob vznožju njene milostne podobe zbrali, da bi tudi mi z Jezusom obhajali lomljenje kruha – kakor dva učenca iz Emavsa – da bi se tudi naša srca ogrela za Jezusa Kristusa, slavno vstalega, Mati božja pravim – nam pač ne bo zamerila, če bomo kar vpričo njene podobe nekaj besed posvetili sv. Benediktu Labru. Ne bo zamerila, saj je bil Benedikt velik častilec nebeškega kruha, Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem telesu, izreden svetnik, ki je živel iz lomljenja kruha, živega kruha, ki daje svetu življenje, izreden častilec sv. Rešnjega telesa, svetnik, ki je postal svetnik predvsem zato, ker je živel iz sv. maše, iz presvetega Rešnjega telesa. Svetnik, ki je dozorel za nebesa po evharističnem soncu in ki mu je Mati božja pomagala oblikovati Kristusovo podobo v duši. Kdo je sv. Benedikt Laber?

Ta berač je vplival na stotine ljudi, da so bolj krščansko živeli, da so izkazovali ljubezen do revežev, da so spoznavali, kako nespametno je skrbeti samo za zaklade na zemlji, nič pa ne misliti na tiste zaklade, ki jih molj ne uniči in rja ne razje. Bolj je vplival na obnovo verskega življenja kakor pa marsikateri učenjak z vso svojo zgovornostjo. Več je storil za to, da se ublažijo razlike med bogatimi in reveži, kakor pa veliki dobrodelni delavci tedanjega časa, kajti z nenavezanostjo na svetne zaklade je učinkovito klical bogatinom, naj s svojim bogastvom, kolikor ga ne potrebujejo za res potrebne stvari, podpirajo revne, naj se zavedajo, da so prav za prav upravitelji božjih darov in ne popolni lastniki.

Na stotine čistih, ravnočrtnih značajev se je oblikovalo prav pred večno lučjo, ki trepeče pred tabernakljem. Koliko čistih duš je ohranilo svojo mladost neomadeževano ob vsem blatu, ki je tudi vanje butalo. Koliko dobrih, nesebičnih žena in najboljših mater je vir za svoje dobrote in požrtvovalnost našlo pri Jezusu v najsvetejšem zakramentu!

Ne moremo posnemati sv. Benedikta Labra v vseh stvareh in tudi ne bi bilo prav, če bi ga posnemali v izrednostih in nenavadnostih. Tiste izrednosti so bile pri njem poseben poklic, ki mu ga je namenila božja previdnost in sicer samo njemu. Posnemati pa ga moremo in ga kot kristjani tudi moramo v tem, da tudi mi bolj in bolj postanemo podobni svojemu Učeniku Jezusu Kristusu. Podoba Jezusa Kristusa se nam je na neviden, duhoven način vtisnila že ob krstu, ko smo dobili v svojo dušo neizbrisno znamenje kristjana in Kristusovega učenca. A primerno temu notranjemu upodobljenju svojemu Učeniku se mora pridružiti tudi vedno večja podobnost v našem nravnem življenju, ki naj odseva tudi v našem praktičnem, našem zunanjem vedenju in življenju. Predvsem bi se moral vsakdo od nas navzeti od Jezusa Kristusa njegove dobrote. Ta dobrota ne pomeni, da naj bo kristjan brez trdne hrbtenice, ta dobrota nikakor ne pomeni neznačajnosti, ne pomeni tega, da se brez nadaljnjega v vsaki stvari prilagodimo svoji okolici, samo da imamo mir. Ne, ta dobrota mora biti močna, ta dobrota mora biti v tem, da res vsakomur želimo dobro, da vsakega spoštujemo, da smo vsakomur pripravljeni storiti dobro, ako potrebuje naše pomoči in ako mu jo le moremo dati. In to celo brez razlike vere ali prepričanja, vendar tako, da nikakor svoje vere in svojega prepričanja ne zatajimo – kajti s tem bi bližnjemu ne napravili nekaj dobrega, marveč ga potrjevali še v njegovi zmoti ter bi tako preprečili, da bi se vrnil k Bogu, morda vsaj ob zadnji uri. Iz te resnične, neponarejene dobrote, ki ostaja trdna in neomajana tudi tedaj, če nam bližnji dobrote ne vrača z dobroto, marveč celo povrača dobro s hudim – iz takšne dobrote naj izvira tudi naše zunanje vedenje, tako da bo tudi naša zunanja prijaznost in olikano vedenje samo zunanji izraz naše srčne, krščanske dobrote. – Takšne dobrote se bomo tudi mi navzeli najbolj zanesljivo ob Jezusu v presv. Rešnjem telesu. – Kdor se oddalji od Jezusa Kristusa, prej ali slej izgubi tisto dobrotljivost, ki tudi hudo premaguje z dobrim, in če je dober do bližnjega, se tako rado zgodi, da v notranjosti išče samega sebe in tako končno tudi samega sebe najde in ob smrti praznih rok stopi pred njega, ki bo tudi njemu dejal rekoč: »Daj odgovor od svojega oskrbništva!«

Seveda pa ne zadostuje biti Jezusu blizu samo po zunanje. Biti moramo Gospodu blizu tudi po notranje. Ko pridemo pred oltar, kjer se hrani Najsvetejše, naj nas vselej prevzame duh žive vere, zavest, da tu stojimo ali klečimo pred njim, ki je Kralj vseh kraljev in Gospod vseh gospodov. Naj ne bomo s svojim mislimi daleč proč od Zveličarja. Naj o nas ne velja, kar je nekoč veljalo o Judih: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene.« Ko vstopamo pred Najsvetejše, ko prestopimo cerkveni prag, naj tudi mi govorimo, kakor so imeli navado svetniki: »Ve moje posvetne misli, ostanite od zunaj, zdaj se hočem razgovarjati s svojim Bogom, skritim pod podobo kruha in vina. Zdaj hočem s svojim Učenikom govoriti o bolj važnih rečeh. – Za svetne misli in skrbi bo čas pozneje.« In ako nam med molitvijo misli spet uidejo, zopet se zberimo, zopet mirno usmerimo svoje misli na božje stvari.

Če mogoče opravimo kakšen obisk Najsvetejšega tudi na delavnik, pojdimo mimo vseh ozirov. Malo skrajšajmo ali opustimo nepotrebne obiske pri ljudeh, pa bomo našli čas za obisk pri Zveličarju. In če ob delavnikih ni mogoče, naj bo naša navzočnost pred tabernakljem v nedeljo tem bolj pobožna. Priporočil bi vam, predragi, da bi bolj kakor doslej obiskovali popoldansko službo božjo. V času naše smrtne ure nam bo v veliko tolažbo, če smo posebno nedelje lepo preživeli v združenju z Jezusom Kristusom, če smo storili v nedeljo tudi kaj več, kakor smo strogo dolžni po cerkveni zapovedi. Vabim vas tudi, da bolj pošiljate k popoldanski službi božji otroke, posebno zdaj, ko se vedno bolj bliža sv. birma. Iz Grčarevca je res predaleč, da bi dvakrat hodili, ni pa predaleč iz bližnjih vasi. In ne ustrašite se, češ, saj tudi drugi ne gredo – ali se ne bo zdelo čudno, da grem jaz. Ob poslednji sodbi ne bomo nič govorili: zakaj naj bi bil jaz na desni strani, če je tako veliko ljudi na levi.

Če hočeš zadeti v cilj, moraš meriti nekoliko višje, sicer ne boš zadel. Če hočeš doseči zveličanje, moraš storiti več, kakor je stroga dolžnost, sicer nikoli ne boš našel moči, da bi storil toliko, kakor je nujno potrebno za to, da se ne pogubiš.







top



© 2019 Duhovno središče Voglje, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur, Slovenija