O ljubezni do Boga in do bližnjega

Že tudi v slovenskih verskih in teoloških spisih zasledimo trditve, da je ljubezen do bližnjega treba postaviti na isto raven kakor ljubezen do Boga. Če ni postavljena ta trditev izrečno, je vsaj vsebovana posredno, v raznih drugih trditvah. In nastopa tu in tam misel, da teologija, pa tudi krščanska dejavnost je in mora biti antropocentrična, in sicer ne le metodično – kar je pač treba priznati, kajti odrešenje je namenjeno človeku, čeprav v njegovi naravnanosti na Boga in s tem na končni cilj – marveč tudi vsebinsko. V to zadnje bi kazal tudi naslov moje razprave »Teologija v službi človeka«, čeprav se razprava sama temu izogne (gl. ZTF 1962). (Danes bi ji spričo skrajnih enostranosti, ki se začenjajo uveljavljati tudi pri nas, dal drugačen naslov).

Če bi hoteli vztrajati, da je ljubezen do bližnjega na isti ravni z ljubeznijo do Boga, potem bi ne bilo mogoče zares in dokončno utemeljiti prav nobenega nravnega zakona. Ne mogli bi prepričljivo zanikati, da ni dovoljeno »lepo« spraviti na »lep« način s sveta človeka, o katerem je zdravniška znanost jasno pokazala, da je neozdravljiv in so njegovi dnevi in noči le muka ter da ni nobenemu človeku več v korist (seveda tudi ne družbi kot taki), kvečjemu v škodo. Mislim, da je danes spet bolj jasno, kakor pa je bilo pred kakim desetletjem: poslednje in dokončne obveznosti nravne postave ni mogoče utemeljiti, če ne priznamo bivanja osebnega Boga. Takšno priznavanje pa je nujno tudi priznavanje prvenstva Boga v primerjavi s človekom.

Če sta obe zapovedi ljubezni na isti ravni, potem ni mogoče uvideti, zakaj npr. ne bi bilo v določenih primerih dovoljeno prešuštvo (zakonolomstvo). Če se pred »obličjem« človekove volje z ene in božje volje z druge strani lahko odločam ali za eno ali za drugo, potem mi nihče ne more zameriti, če se odločim v danem primeru za človekovo voljo in ne za božjo.

Če bi pri tem vztrajal, tedaj bi ne mogel več trditi, da je sv. pismo kaj več kakor pa katerakoli knjiga. Potem bi mi postalo nerazumljivo, zakaj je Abraham odšel iz svoje domovine in svoje družine in odšel, ne da bi vedel, kam gre, vedoč pri tem samo to, da ga Bog kliče na pot. Vse odločitve starozaveznega božjega ljudstva za zvestobo Bogu vise v zraku. Jezus bi postal povsem nerazumljiv in nerazumljiva vsa zgodovina krščanstva. »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi« to je (v primeru enakosti obeh ljubezni) pač le »nazadnjaška podoba sveta«, ravnanje človeka, ki je ves potopljen v mitološko gledanje na svet. Kaj so mučenci? Žrtve (nečitljiv pripis).

(Na tipkanem listu se prof. Strle loteva še treh drugih tem, nato pa zaključi svoje pisanje s sledečimi besedami:)

Ko sem se s težkim srcem odpravljal na prvo službeno mesto zunaj Ljubljane, sem obiskal za slovo tudi dr. A. Levičnika. Ta mi je rekel, nikoli ne bom pozabil: »Bog je najvažnejši. O Bogu govorite. To je najzanimivejše, najkoristnejše.« Bil je mož v karitativni pisarni. Mož, ki ni »užival tega sveta«, pa je bil vendarle poln tihega, globokega veselja.

(Vsebina je na dveh tipkanih listih brez datuma,
neke vrste osnutek za ustni ali pismeni odgovor.)






top



© 2019 Duhovno središče Voglje, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur, Slovenija