Kaj mi pomeni Jezus iz Nazareta?

Že v prvi mladosti sem videl in slišal mnogo slabega; predvsem mnogo naravnost grdega o Cerkvi in njenih predstavnikih, zlasti papežih. Tudi resnično verni ljudje skoraj nikdar niso ugovarjali takšnemu govorjenju nekaterih. Na Jezusa iz Nazareta – če naj uporabim ta izraz – vendarle ni nikdar padla senca. Moj oče je bil veren mož, vendar »samostojnež« in je bil naročen na Pucljev »Kmečki list«, kjer je bil večkrat kak napad na duhovščino in kjer sem pred nekimi volitvami videl karikaturo dr. A. Korošca, oblečenega v duhovniško obleko, kako jaha kmeta in ga usužnjuje; in sem se hudo stepel s sošolcem, ki je zagovarjal duhovnike in posebej dr. Korošca (oče tega že ni mogel videti, ker mi je umrl, ko mi je bilo šest let). – Ko mi je bilo nekako deset let, sem na paši, kamor sem leta in leta od zgodnje pomladi do pozne jeseni vsak dan dvakrat gnal živino (nekaj let tudi sosedovo), doživel nekakšno »prvo spreobrnjenje«. Na kraju, ki ga imam še danes živo pred očmi, sem izrekel strašno misel (o njej sem kasneje zvedel, da je bila Nietzschejeva): »Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo Boga – tako bi človek brez strahu in popolnoma svobodno delal karkoli!« To je bilo strašno bogokletstvo. Čez nekaj trenutkov sem se tega z vso močjo zavedel. Tedaj me je prvikrat prevzela silna groza pred neskončno svetim Bogom; zavedel sem se svoje grešnosti do vseh globin. Zgodilo se mi je tedaj nekaj podobnega, kakor če bi me nekdo prijel za vrat, me vrgel ob tla in mi neizprosno ukazal: »Ne, tako ne sme iti naprej! Hoditi moraš v čisto drugo smer, sicer boš izgubljen za vedno!« Nekaj dni sem bil kakor omamljen od notranjega pretresa; več večerov kljub utrujenosti od trdega dela čez dan nisem in nisem mogel zaspati in sem spet in spet molil kesanje … Sam nisem vedel kdaj, pa se je čez nekaj tednov potem začel v dušo naseljevati mir in veselje, kakršnega prej nisem poznal: ob Jezusu Nazareškem! Ob njem je obraz neizrekljivo svetega in pravičnega Boga zasijal v usmiljeni ljubezni, ki odpušča vse in nepreklicno. »Ne boj se črviček; saj sem pri tebi! Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej na obe dlani sem te napisal«, sem pozneje bral pri Izaiju prav na tistih mestih, kjer je tako poudarjena tudi božja svetost (Iz 41, 14; 43, 4; 49, 15). Prevzelo me je »neizrekljivo in veličastno veselje«, o kakršnem govori sv. Peter (1 Pt 1, 8). To mi je pomenil in mi pomeni Jezus. Ne »strogi Kristus« janzenistične miselnosti, temveč Jezus rešitelj vseh strahov, osvoboditelj vseh sužnosti, Jezus križani in vstali, zmagovalec nad grehom in smrtjo! »Za svobodo nas je oprostil Kristus!« (Gal 5, 1). Še danes vztrepečem, ko berem te Pavlove besede. In vse življenje mi je dokazovalo, kako lažnive so bile one moje bogokletne besede, kakor da je Bog ovira naše sreče, veselja in svobode.

Že tedaj mi je postalo jasno, da se nikdar ne bom mogel ustaviti ob eni sami človeški osebi – to bi bilo preozko zame. Šele pozneje, ko se je zdelo že prepozno, sem spoznal, da je to bilo temelj za duhovniški poklic, h kateremu mi je pripomogel domači župnik Janez Pucelj, ki se je kot pesnik podpisoval za Bogumila Gorenjka. Ovire so bile velike, deloma tudi z moje strani, zaradi vedno krhkega zdravja. A zelo so mi pomagale besede sv. Bernarda: »Sram te bodi biti raznežen ud pod s trnjevo kronano Glavo!« Jezus iz Nazareta je s trnjem kronan in opljuvan! Kako se moreš ti, ki si in hočeš biti njegov ud, tako bati naporov in trpljenja?

Resničnih dvomov o Bogu in o Kristusu nisem več imel. Dvomi o »konkretni« Cerkvi so polagoma izginili, ko sem jo začel gledati zares v Kristusovi luči, kakor to zahteva evangelij. Ostali so dvomi o samem sebi: Ali prav mislim, govorim in delam? Ali je vse v meni v skladu z božjo voljo? Kajti Jezus pravi: »Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo njegovo voljo spolnjevati, bo spoznal, ali je ta nauk od Boga, ali govorim sam od sebe« (Jn 7, 17sl.). Ti dvomi o samem sebi so me in me nagibljejo k temu, da je v meni še vedno tista prvina strahu pred Bogom, pravzaprav pred samim seboj (zato pa tudi pred Bogom). Ne razumem, kako more kdo trditi, da je potrebno iz krščanskega življenja, če naj ne bo »janzenistično«, izločiti sleherni strah. Ob Jezusu iz Nazareta sem prišel in vedno znova prihajam do prepričanja, da je Bog po svojem bistvu ljubezen. A vem, da je v meni še polno takega, kar se ne sklada z božjo ljubeznijo. »Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene« (1 Jn 4, 18). A jaz se še nisem spopolnil v ljubezni. Zato pa se nikdar ne čutim varnega v samem sebi. To me nagiblje, da ne obsojam ljudi, ki zametajo to, kar je meni popolnoma jasno – da namreč kot poslednji temelj in cilj vsega biva nedoumljiva skrivnost ljubezni, ki presega vse spoznanje (prim. Ef 3, 19). To me tudi nagiblje, da se ne opiram na čustva, doživetja in izkustva, kakor da bi to moglo biti zadnji temelj. Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost – nezaslužen dar -, da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: »Dopolnjeno je! Aleluja!«

Članek je bil objavljen v Družini 24. 11. 1974, str. 8






top



© 2019 Duhovno središče Voglje, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur, Slovenija